Kos-Janko

Janko Kos

Rojen 9. marca 1931 v Ljubljani. Dr. literarnozgodovinskih ved, redni profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v pokoju.

Leta je 1956 diplomiral na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, tu 1969 doktoriral s temo Prešeren in evropska romantika. Od 1953 do 1957 bil sourednik revije Beseda, 1959–63 dramaturg ljubljanskega Lutkovnega gledališča, 1960–62 sourednik revije Perspektive, 1963–70 profesor za slovenski jezik s književnostjo na VII. gimnaziji v Ljubljani. 1970 bil izvoljen za izrednega profesorja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani, leta 1975 za rednega profesorja; predstojnik tega oddelka v letih 1976-86 in 1990.

Izredni član SAZU od 10. marca 1977, redni član od 6. junija 1983.

Predsednik izvršilnega odbora Društva za primerjalno književnost SR Slovenije v letih 1973–76 in 1984–86; upravnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede SAZU 1980–83; predsednik Znanstvenega sveta tega inštituta 1984–95; član strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje od 1988; predsednik žirije Jurčičevega sklada 1993; član Nacionalnega kurikularnega sveta 1995; predsednik sveta Kulturnega foruma 1995; predsednik programske komisije Sveta RTV Slovenije 1997, član Sveta RS za visoko šolstvo 2005, član programskega sveta RTV Slovenija 2007.

Začel je s kritičnimi in esejističnimi spisi o slovenski književnosti, načelnih vprašanjih literature, kritike in esejistike in nato prešel v znanstveno obravnavo. Interpretiral je Prešernov pesniški razvoj in obdelal njegovo razmerje do evropske romantike; ukvarjal se je z Vodnikom in Čopom, pisal o Cankarju in objavil več pomembnih študij o smereh in razvojnih težnjah novejše slovenske literature ter o njenih pomembnejših zastopnikih, vodil pa je tudi interdisciplinarno raziskavo Brižinskih spomenikov. Na področju primerjalne literarne zgodovine je med dobami in smermi obravnaval zlasti razsvetljenstvo, predromantiko, romantiko, avantgardo in modernizem ter postmodernizem. Analiziral je glavne zamisli primerjalne književnosti na Slovenskem. Preiskoval je temelje literarne zgodovine in periodizacije, načelne opredelitve dob, smeri, tokov in gibanj. V literarno teorijo je vpeljal novo sistematiko, podrobno obdelal morfologijo in aksiologijo, pregledal zgodovino literarnih tipologij in vzpostavil nov tipološki sistem z osnovnimi kategorijami verizem, hermetizem, klasika. Med vrstami in zvrstmi je posebej raziskoval roman in liriko. Analiziral je metode literarne vede in njihove slovenske aplikacije. Z izpolnjeno verzijo duhovnozgodovinske metode je bistveno prenovil historično-empirično osnovo svoje stroke. Poleg znanstvenih in kritičnih spisov je pripravil tudi nekaj znanstveno kritičnih izdaj, številne učbenike, priročnike in antologije.

Delo:

1995 Postmodernizem
1994 Neznani Prešeren
1993 Lirika
1991 Prešeren in njegova doba
1990 Valentin Vodnik
1989 Literarne tipologije
1987 Predromantika
1987 Primerjalna zgodovina slovenske literature
1986 Razsvetljenstvo
1983 Roman
1983 Očrt literarne teorije
1983 Marksizem in problemi literarnega vrednotenja
1983 Moderna misel in slovenska književnost
1981 Morfologija literarnega dela
1980 Romantika
1979 Matija Čop
1978 Literatura
1970 Znanost in ideologija
1970 Prešeren in evropska romantika
1966 Rrešernov pesniški razvoj
1964-77 21 uvodnih študij v zbirki Sto romanov

Uredniško delo:

1992 Brižinski spomeniki- znanstvenokritična izdaja (sour.)
1986 Pisma Matija Čopa I-II (sour.)
1967-76 Ivan Cankar: ZD I-XXX (sour.)
1965-66 France Prešeren: ZD I-II