»Pozneje, ko sem se že sprijaznil z dejstvom, da bo edini samorog, ki ga bom videl v Parizu, tisti s srednjeveške holandske tapiserije, obešene v muzeju Cluny, sem se še večkrat spomnil na ubogega arktičnega samoroga in bilo mi je žal, da mu nisem posvetil več časa, in pomislil sem, da je nemara tudi Pariz, ki sem ga prišel iskat, en sam neskončno vabljiv samorog iz legend, velikokrat opisan in upodobljen, tako da vzbuja varljivi vtis neizpodbitnega dejstva, a kljub temu ga nihče nikoli ne uspe najti in najbrž sem zaradi iskanja pravljičnega samoroga po krivici zanemaril tistega pravega, ki bi si v neobremenjenih očeh gotovo izboril zasluženo naklonjenost in občudovanje. A kaj morem; sem pač človek, ki išče, česar ni mogoče najti.«