Počutil sem se kot nekdo, ki se je odpravil na prijetno počitniško križarjenje, pristal pa je na težaškem prisilnem delu, kot nekdo, ki je hotel ugrizniti v sladko rozino, zagrizel pa je v zrno grenčice, kot nekdo, ki ga je hotel zariniti v voljno češpljo, namesto tega pa ga je potisnil v mravljišče rdečih mravelj. Bil sem daljnih dežel željan popotnik na vlaku brez koles, na parniku brez premoga, na letalu brez kril, in čeprav je bilo na dlani, da ne koles ne premoga ne kril ne bo od nikoder, sem vseeno sam samcat vztrajal na svojem trdem sedežu in s potrpežljivostjo obupanca čakal, da se nesojeno potovanje morda vendarle prične … Pa se ni in ni in ni hotelo, ne včeraj ne danes ne jutri, nikoli, čeprav sem na tihem še vedno fanatično upal, a to je bilo bolj upanje na cestišču pomečkane mačke, da bo dobila dostojen grob, pošastno pohabljenega vojaka, da bo osvojil dekle svojih sanj, mladega prevratnega umetnika, da bo spodobno živel od svojega vizionarskega dela … Pošteno sem plačal vozovnico, celo preplačal sem jo, potovanja pa ni bilo. Bil sem prevaran, grdo prevaran!