Ferdo je velik tigrastosiv maček v Brezovi ulici. Kot vsak maček tudi on zelo rad poležuje na hišnem pragu ali pa se podi z drugimi mačjimi kolegi po domačem dvorišču. Še rajši pa stika za novimi dogodivščinami. Ferdo je namreč radoveden maček in vedno rad počne kaj zanimivega. Včasih se kaj novega tudi sam domisli. Nekega dne se je prikazal na dvorišču z žogo.
   »Žogajmo se! Igrajmo nogomet!« je rekel svojim mačjim prijateljem.
   »Uf, nogomet?« so se začudili drugi mački. »Ferdo, žoganje ni za mačke! Splezajmo raje na drevo!« so predlagali. In so se zapodili na bližnje kostanjevo drevo, njega pa pustili samega.
   Maček Ferdo se je popraskal za ušesi: »Hm, kaj pa zdaj?« Na igrišču na drugi strani ceste je videl gručo otrok, ki so se žogali. Igrali so nogomet. »K njim pojdem,« je sklenil.     
   Otroci so ga radovedno poslušali, a odkimali: »Škoda, ravno dovolj nas je za igro.«
   Ferdo je ostal sam ob robu igrišča. »S kom naj igram nogomet?« se je glasno vprašal.
   Dedek iz bližnje hiše, ki je pripeljal vnučka na sprehod, ga je slišal. »Muc, jaz bi se prav rad igral s teboj, a sem že prestar, moj vnuček pa premajhen,« mu je odgovoril. »V nogometni klub pojdi, mogoče boš tam lahko žogal!« mu je svetoval.
   »Saj res, hvala lepa, gospod!« se je razveselil maček Ferdo. In je hitro stekel proti glavnemu mestnemu igrišču. Tam je bil sedež nogometnega kluba Modri tulipani.
   Trenerja Modrih tulipanov je našel obupanega na igrišču. Pravkar je zvedel, da je njihov vratar zbolel za gripo. Dva tedna ga ne bo v moštvu. Kaj naj napravi – brez vratarja vendar ne morejo igrati.
   »Jaz ga zamenjam,« je maček Ferdo predlagal trenerju. »Nogomet mi je všeč!«
   »Ti – maček?« se je trener začudil in pogledal Ferda. »Le kako?«
   »Spreten sem in hiter tudi!« je rekel Ferdo. Poskočil je visoko v zrak in ujel muho.
   »Maček si in spreten tudi – pa poglejva, kaj še znaš!« se je trener odločil.
   Ferdo se je postavil na sredo nogometnih vrat in igralci so začeli streljati proti golu. Najprej so streljali na gol od daleč. Ferdo je vse žoge z lahkoto ujel. Streli z roba kazenskega prostora so bili že bolj nevarni. A tudi s temi žogami Ferdo ni imel težav. Nazadnje so igralci streljali enajstmetrovke. Od desetih strelov je Ferdo ubranil devet. Le pri desetem strelu ga je zamotila osa, ki je obkrožila njegovo glavo, potem pa odletela dalje.
   »Fenomenalno, muc!« je bil navdušen trener. »Kaj takega še nisem videl!«
   In maček Ferdo je bil še isti dan sprejet v glavno enajsterico. ...