Ko sem se nehal smiliti samemu sebi, sem počistil barko, vključil glasbo, da se razvedrim, aktivno molil prosim, ne povozite me in vsake toliko oddal Securite. Megla je stalno padala in se dvigala: zdaj je, zdaj je ni, zdaj je, zdaj ni in te ladje, ki so šibale gor in dol. Tako sem preživel celo noč. In zjutraj, ko je vzšlo sonce, sem zagledal prelepo Korziko. Megla je izginila, začelo je malo pihati, naenkrat je bilo vse spet super. Počutil sem se kot prerojen. Hotel sem malo spati, a nisem vedel, kaj me čaka za Korziko, zato sem počakal na vremensko napoved. Bila je slaba: sedem do osem in proti Elbi devet boforjev. Če ne drugega, sem bil zdaj gotov, da se res moram naspati. Veter je spet zapihal z jugovzhoda. Tako sem končno prečkal ladijsko avtocesto in nadaljeval v smeri Cap Corse. Tisti dan je bilo, kar se vetra tiče, še kar, naslednjega dne pa sem spet obtičal v brezvetrju. Komaj, da sem se premikal. No in popoldne, ko sem dosegel Cap Corse, so me tam pričakali veliki valovi mrtvega morja in me začeli potiskati nazaj! Na moralo je to delovalo porazno. Enostavno moral sem priti okoli. Vedel sem, da bi bilo bolje iti okoli rta čez dan, ker bo zvečer spet pihalo in bo zelo slabo vreme. Po radiu so napovedali nevihte, strele, plohe, valove, viharni veter, cel repertoar. Rt sem dosegel pod noč. In ko sem prišel okoli, sem zagledal dve pesti – rt in otoček pred njim. Ena je bila kot raj in druga kot pekel. Bilo je ravno ob sončnem zahodu in vmes si lahko videl to črnino, zdelo se je, kot bi črnina jedla svetlobo. Bilo je srhljivo. Rekel sem si, ne boš se zdaj vdal... Veter je bil še vedno jugovzhodnik, moral sem priti do Giannutrija, proti vetru vse do Giannutrija. Nakar je začelo zares pihati. Tako močno, da mi je morska pena vdirala v nos. In bilo je vsega. Frontalni valovi, stranski valovi, valovi od zadaj, črne piramide, ki so se pojavljale od nikoder in se tik preden bi me prevrnile, spreminjale v brezna, medtem ko so hitro temneče se nebo parale strele. Morje je bilo v popolnem kaosu. Veter v eno smer, valovi v drugo, niti ni bilo jasno v katero, pa še veliki so bili. Veter niti ni bil tako nemogoč. Zdelo se mi je, da bi ga lahko obvladal. Res pa je stalno spreminjal jakost in me izčrpaval s krajšanjem in spet daljšanjem jader. Jakost je nihala med petindvajset in petintrideset vozli. Jadral sem, kolikor se je le dalo proti vzhodu, da bi ne bil preblizu obale. Če bi se kaj zgodilo, bi bil ob prepadnih obalah Cap Corse v kraljevskem sranju. Spet sem utonil v bobnenju in treskanju. Elementi so se norčevali iz mene. Prav zares sem imel vsega dovolj. Nekaj mi enostavno ni dalo, da bi si vsaj malo odpočil. Obrnil sem se direktno na tistega tam zgoraj:
»Prosim, prosim, samo mini pavzico od te torture mi daj.«
Ampak, ni ga brigalo, niti malo ga ni brigalo. Spet je brilo s skoraj štiridesetimi vozli. Brez predaha. Reglerji za Korziko so bili to the limit: veter, valovi, strele... Kot v Hollywoodu, ko dajo za hec vse efekte na ful. Še nikoli nisem videl takih strel na nebu. Kot hudičeve roke, zvoki so bili srhljivi, barka je nabijala, da je šlo skozi kosti, videl nisem ničesar, niti sonca, niti lune, nič.