Naslednjega dne smo sedeli pred čitalnico, Valbone, Said in jaz, se kopali v žarkih podvečernega sonca, ko ozračje obmiruje in pili čaj. Mladi Saharki sta spoštljivo pozdravili in vstopili. Valbone se je pretegnila kot mačka. Said je zamišljeno cucal manižo. Jaz sem bil zadovoljen. Iz prsnega žepa sem potegnil dva zvitka bankovcev in manjšega podal Saidu, ki je flegma pripomnil:
»Naslednjič pripelješ tri, velja?«
»Jasno.«
Valbone je odprla oči in se zastrmela v šop alžirskih dinarjev, ki sem ga preko palca razpolovil.
»Sem ti posodila denar?«
»Tvoj delež, včeraj sem prodal džip.«
»Včeraj si kaj? Prodal džip!?«
»Aha.«
Valbone je skočila na noge:
»A se je tebi zmešalo!?«
»Zakaj?« sem zinil in izginil v antološkem plazu best of kletvic Balkana. Avtorica je vtem že demonstrativno zapuščala prizorišče.
»Pa kaj ti spet manjka, a nisva imela dogovor?«
»Imela, krasno, vmes se je marsikaj in še pa još spremenilo in kako naj zdaj prideva odtod, na štop, s kamelo, ali boš kar iz tvojih Jarš priklical vladno letalo!?«
»Tukaj bova ostala, imela otroke in počakala, da nas sprejmejo v Evropsko unijo.«
»Kaj? Ti boš imel otroke!? Poglej se!«
»Ma dobro, saj mi lahko cufaš dlake z riti, če ti je to bolj pri srcu... ni frke... vedno na razpolago...« sem vpil za Valbono, ki je po ogromni prašni aveniji brez dreves spidirala skozi gruče navitih otrok, ki so s fejk žogo fejkali fuzbal, v erg Igvidi, erg Šeš, el Džuf ali kako že se reče tistemu oceanu niča za horizontom.
Toliko praznega prostora na razpolago, a stoposto se bo vrnila, ni zime, saj nima kam, sem spekuliral.
Said je flegma vlekel manižo in se prihuljeno muzal.
»Se vidimo,« je vstal in šel.

Počakal sem do večera, pa je še ni bilo. Taborišče je potihnilo. Večni prah je počasi sedal na tla, kot bi jemal zalet za nov dan. Otroci so v družinskem krogu večerjali, eni malo, drugi manj. Odpešačil sem do roba naselja in naprej skozi pas smrdečih odpadkov...