Za našo vasjo, tam, kjer se konča gozd in se začno bele skale, je že od nekdaj stal velik kamnolom.
Stari ljudje so vedeli povedati, da so tjakaj desetletja dolgo hodili delat možje in fantje iz bližnje in daljne okolice. S težkimi kladivi in železnimi drogovi so lomili kamenje in ga vozili na kup v nizkih vozičkih, imenovanih hunti. Tam ga je prevzemal gospodar in si v velik zvezek vpisoval, koliko ga je kdo pripeljal. Če je bil voziček premalo naložen ali pa je bilo kamenje predebelo, je samo s svinčnikom  pokazal, da ga je treba odpeljati nazaj. To je pomenilo, da ga je treba doložiti ali pa kamne razbiti na manjše kose, če si hotel dobiti plačo
Prihajali so zjutraj, s culam na ramah, ko je začelo sonce kukati izza parobka, včasih so tudi zapeli, zvečer pa so se vračali utrujeni, zaprašeni in tihi. Roke so jih bolele in beli prah se jim je zažiral v oči.
Ob vznožju kamnoloma so odložili cule, nanje poveznili klobuke, zraven pa so priložili svoje popotne palice. Pristopali so k skali, si jo strokovnjaško ogledovali, da bi odkrili največje razpoke, kamor bodo zasadili kovinske palice in s težkimi kladivi začeli tolči po njih.
Ko so bili najbolj zaverovani v svoje delo, so zaslišali divji smeh, ki je prihajal iz vseh razpok.
-Glej ga, škrata, so si kimali, spet se dere, dajmo, ujemimo ga!
Hiteli so tolči s svojimi kladivi, da se je večal kup kamenja in so bili hunti v trenutku polni, ampak nagajivega škrata, ki se je selil in razpoke v razpoko, niso mogli ujeti.
-Boš že prišel pod kladivo, so govorili in se dušali, takrat boš videl!
Škrat pa se ni menil za grožnje, jezikal in smejal se je še naprej, pa še drugače si jih je privoščil. Zamešal jim je klobuke, malico jim je pojedel ali pa v pesek zlil črno kavo, ki so jo za žejo prinašali s seboj.