Že ob izidu romana Milovanje, ki je prejel nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec leta 1998, smo pristaši dobre literature v Nini Kokelj prepoznali izstopajoče in morda celo najvznemirljivejše ime mlade generacije slovenskih prozaistov. Literarna kritika ji ni priznala le slogovne izvirnosti, temveč je v njeni pisavi odkrivala nove možnosti prežemanja proze s poezijo v literarno umetnino, ki pred bralcem razpira dotlej neznane fantazijske pokrajine. S toplino, zgoščenostjo, eruptivnostjo in ekscentričnostjo svojih žarečih podob se je Milovanje izmikalo teoretičnim in literarnozgodovinskim opredelitvam, zato so tudi primerjave s pisatelji, kot so Julio Cortazar, Gabriel Garcia Marquez, Patrick White, Isaac Bashevis Singer, Sylvia Plath in drugi, ki sta jih kritika in nenazadnje tudi sama avtorica pogosto navajala, vzdržale le deloma. Na literarnem prizorišču se je pojavila suverena pisateljica, ki ustvarja predvsem skozi silovitost lastnega doživljanja, in literarna scena si v takšni oceni že dolgo ni bila tako enotna. Zato smo s toliko večjo vznemirjenostjo pričakovali njeno naslednjo prozno umetnino. Do izida Sviloprejke so minila štiri leta. Morda se takšno obdobje komu zdi dolgo, toda razloga za to gotovo ne gre iskati v morebitnem pomanjkanju pisateljičiniga ustvarjalnega navdiha. Nina Kokelj je hiperkreativna osebnost, ki se ji igrive podobe, iz katerih so spletene zgodbe, razkrivajo skorajda na vsakem koraku. Toda kljub temu piše počasi in premišljeno. V pogovorih z novinarji je večkrat dejala, da piše le po deset minut na dan, svoj ustvarjalni postopek pa je primerjala s postopkom pletenja, ki zahteva koncentracijo, vztrajnost in potrpežljivost. In sama tudi v resnici plete, kar počne prav tako rada kot piše. Zato si čas, ki je bil potreben za nastanek nove umetnine, lahko razložimo le z njenim posebnim odnosom do ustvarjanja in življenja na sploh. Ustvarjanje je namreč mnogo več kot zgolj pisanje; dogaja se povsod in neprestano: na sprehodih po mestu, ob klepetih s prijatelji, na delu, na potovanjih, v ljubezni... Deset minut za računalnikom je le sublimacija doživetega in hkrati zapeljevanje v nadaljnje bivanje. Kakorkoli že, Nina Kokelj je s Sviloprejko ustvarila povsem samosvojo zvrst, mitološko zmes fantastične proze in poetičnih elementov, ki se je nakazovala že v Milovanju, a jo je v polni meri lahko ustvarila šele, ko je do kraja opustila konvencije realistične pripovedi. Medtem ko je bil pripovedni svet Milovanja zgrajen predvsem iz avtobiografskih motivov, je avtorica sedaj zmogla moč, da se je odprla svetu in besedi, ki jo obdajata in presegata. Ker je njen pripovedni svet mitološki, likov, ki se v njem pojavljajo, ne ustvarja s klasičnimi postopki motivacije in karakterizacije. Namesto tega jih slika in prepleta kot podobe, ki se gibljejo in delujejo v sozvočju z nevidnimi zakoni. Bralec pogosto dobi vtis kot da osebe nekdo sanja, ali kot da plešejo. Tudi dogodki ne potekajo v kavzalnem sosledju, temveč si sledijo asociativno. Gibalo dogajanja ni več niti zunanja resničnost, niti zavest, temveč milovanje.

iz spremne besede Igorja Divjaka