
Nisem mogla ostati v istem mestu kakor ti. Najprej sem šla na deželo, potem sem se v Trstu vkrcala na ladjo in odplula na jug. Otok je dišal po pomarančevcih in oleandrih, v oljčnih gajih sem lovila sence, z mano je hodilo sonce, ki je vzhajalo iz ene neskončne modrine v drugo. Neka blondinka mi je molila giros, iz katerega se je še kadilo. Daj evro, ne potrebujem mesa, ampak uzo, krava severnjaška, ki si prišla fukat domorodce, ker doma od pijanih moških ne dobiš, kar potrebuješ! Pozimi smo izpod krošenj prišli v mesto v zavetje preddverij. Tudi največji samotarji so vstopili v skupine in pripovedovali svoje zgodbe. Vsak je imel drugačno, lahko smo jo razumeli in sočustvovali z njo. Le moje ni nihče doumel, največ, kar sem lahko pričakovala, je bilo, zakaj sem se sploh obesila na tega tipa, če sem vedela, da je dvocevka. Na božični večer so plesali kolo krog ognja iz smeti, kot bi se radostili rojstva odrešenika pri družinskem ognjišču, zapuščeni še od samih sebe, so si vračali trohico človečnosti s spomini. Judje v vrsti pred plinsko celico niso bili tako sami kakor jaz, mati, ki so ji ukradli otroka za pedrsko srečo. Burja je brila z ledenih vršacev, Aleksandrinke vemo, kdaj je mraz do kosti. Nisem nehala kašljati, izkašljevala sem svoje skopljeno telo, dokler se ni izsušilo v murnova krila in sem spet doma.
Zdaj sem v hišici na robu mesta, o kakršni sva sanjala. Oknice so pobarvane, kakor bi bile iz lecta in tu živi srečna družina. Aleksej je vesel in radoživ otrok. Ničesar mu na manjka. Moj mrzli bratranec mu poje iste pesmi, kot sem mu jih sama: Dekle je po voda šla, Moj očka 'ma konjička dva, Marko skače, Čuk se je oženil … Le materinega objema ne more nič nadomestiti, večkrat, preden zaspi, vpraša po meni, sem kakor angeli v nebesih, odkar sem duh, o meni govorijo lepše, v otroškem spominu bom zasedla pozitivno mesto. Razprave O vzgoji, ki jih je napisal moj daljni sorodnik, so doživele več ponatisov in prevodov. Skupaj vodita uspešno marketinško agencijo, pod vplivom njegovih teoretskih izhodišč si spet začel slikati in pripravljal si se na prvo samostojno razstavo po desetih letih. Vsem je šlo bolje brez mene. Kakor pasja grofica se nisem izdala, da sem tu, kjer sem živela, kot sem si vedno želela. Lahko sem vstopila kamorkoli in v kogarkoli in spala, s komer sem hotela. Pazila sem nate, na nas, včasih sem se prikradla v tvoje sanje tako, da si me pogrešal, to mi je godilo in mi zadostuje.
Kot nas zagotovo v arhetipe zapeljevanja zmami Barcelona, Mesto čudes, kjer profesor zapeljuje mozoljavega študenta, študent zapeljuje in zapelje športnega princa v gledališču Liceu na promenadi Rambla, v semiološki goščavi pa je govorica telesa še vedno aktualna.
Zala Hriberšek
Propad ženskega principa, ki poraja življenje, medtem ko vajeti pevzamejo v roke geji, ki se seveda ne morejo razplojevati, od vseh podob morda še najbolje ponazori Polajnarjevo vizijo sodobnih odnosov, ki je hkrati temačna, večplastna, poglobljena in filozofsko provokativna. Zgodbe se posebno odlikujejo po prepoznavnem, natančno odmerjenem in discipliniranem slogu, ki se močno naslanja na jezikovne učinke. Ti učinkovito pričarajo večplastnost, medtem ko so opisi dogajanja vselej živi in čutno nazorni. V Atlantisu se je Polajnar nekoliko odmaknil od grotesknih elementov in jih, vsaj v najboljših izmed zgodb, uspešno nadomestil s pronicljivimi upodobitvami intimnih, čustvenih plati junakov.
Uroš Črnigoj
”