Oprosti, preveč sem se vživela v tvojo zasebno zadevo, ki me pravzaprav ne briga, ne sme brigati. A imam dobro pojasnilo. Veš, v teatru ravno dokončno izdelujemo tretje dejanje, kjer je Klara (zanjo pa si, kot veš, model prav ti) do agonije razpeta med nekdanjega moža in zdajšnjega ljubimca. Ne more in ne more se odločiti, da bi moža dejansko zapustila, pa čeprav ta še zdaleč ni tak vzor plemenitosti, tak sanjski primerek kot tvoj Matjaž. Ravno nasprotno! Ta moj dramski mož je malenkosten zoprnež, zelo zaverovan vase, v svojo čast in v to, kaj bodo rekli drugi ljudje. Tako da mi ga je pravzaprav zelo težko kolikor toliko prepričljivo ljubiti. A naj ti zaupam, s kakšnim trikom si pomagam? Prav, toda samo če obljubiš, da ne boš jezna. Zamišljam si torej, da je to pravzaprav tvoj mož Matjaž. Vedno preudaren in plemenit, pravi vzor. No, in potem ga zlahka »božam« s pogledi, moj glas zazveni nežno in mehko, počutim se strašno krivo, ker sem prevarala človeka, ki si tega nikakor ne zasluži ... Jasno, da si v vlogi ljubimca zamišljam Žarka. Samo oči zaprem, si v mislih obudim kakšno njegovo izvirno ljubkovalno besedico zame – in že me začne vleči k njemu ...

Ja, vem, nakladam in nakladam. O svetu, ki je neresničen. O svetu, ki ga ni. Torej tudi mene, ki nastopam v tem izmišljenem svetu, sploh ni. O, ko bi bilo to vsaj res! Nalašč se ves čas zatekam v te izmišljene probleme nerealnih ljudi, med sence senc, med vloge, samo da mi ni treba razmišljati o tem, kar bi morala. O svojem resničnem življenju.

Ker če začnem misliti na to, kar se res dogaja, in to prav tu blizu, v meni, v mojem telesu, potem se lahko zgodi, se bojim, da se mi bo zmešalo. Od samih skrbi in strahu pred prihodnostjo. (V mislih imam zelo bližnjo prihodnost, ko bom morala iti naredit splav. Ne morem se soočiti s tem! Še ne.) In ta moja notranja resničnost, ki je zunanjim pogledom za zdaj še prikrita, me začenja kljub temu, da sem zanjo že poiskala odločno (in hkrati tudi najboljšo, vsaj upam!) rešitev, čedalje bolj obsedati. Veš, da sem si šla kupit knjigo Nega matere in otroka?! (Nepotreben strošek, boš rekla, glede na to, da je pač sploh ne bom potrebovala, ker tu ne bo nobene matere, nobenega otroka!) Kakorkoli, kupila sem jo. Ker ima lepe, nazorne slike. Veš, jaz si moram vse predstavljati. In zato moram vedeti, kakšen je ta moj otrok. Ne tega, kakšen bo. Ker ga ne bo! Ampak to, kakšen je zdaj, pri sedmih tednih. Kakšen bo pri osmih tednih ... Potem pa tako ali tako grem v bolnišnico.

Gotovo se ti zdim bolna, bizarna, nora. Res je, potrjujem. Noro je to, kar počnem. Hlastno berem opise zarodka (ja, tako se to imenuje, čeprav je zame v vsakem primeru že otrok) in si skušam predstavljati, kako je velik, kakšne oblike in barve je ta skupek celic, ki naj bi bil nekoč otrok. Naj bi bil, a seveda ne bo. Ne bo.

Veš, da je v sedmem tednu zarodkova glava razmeroma velika in da je nagnjena na prsi? Veš, da ima v tem času že oblikovan obraz, da ima že zametke oči. Oči! Čeprav se te nahajajo ob obeh straneh glave in so pokrite s kožo, pod katero je viden temen pigment, so to vendarle že prihodnje oči! Kakšne barve oči bi imel moj otrok? Najin otrok. Ali modre kot jaz? Ali temno rjave kot Žarko? Vem, bile bi prekrasne, vroče, žareče – ne glede na barvo.

In ali veš, da obstaja v tem bitjecu že majhno srce, ki v tem času že pošilja kri po zarodkovem telesu? In da ima roke in noge z zasnovami prstov! Da ne govorim o osnovah živčnega sistema, ki so skoraj popolnoma razvite. Torej čuti! Le kaj čuti moj otrok? Bolečino in strah, ker zaznava, da se ga hočem znebiti? Ali pa čuti ugodje, ker je pri meni na mehkem, toplem, varnem? Ali morda občuti upanje in se veseli življenja, veseli nečesa, kar ne bo nikoli prišlo?! In kaj čuti do mene, svoje matere? Mati! Saj si ne zaslužim tega naziva.

Najhuje pa je to, da se mučim sama.

Žarku še vedno nisem ničesar povedala. Ne morem. Ko hočem pred njim z besedo na dan, se mi upre vse telo. Grlo se mi zadrgne, jezik postane težek, negiben kot skala. Jaz pa sem nema kot riba.

Le zakaj je tako? Misliš, da se nisem že sama spraševala? Se obtoževala, kaj da mi je, da sem tako trapasta. Se zmerjala s strahopetno revo. Kaj je narobe z žensko, ki ni mladoletna (že zdavnaj več ne!), pa kljub temu molči o otroku pred otrokovim očetom. Torej pred tistim človekom, ki bi gotovo moral izvedeti prvi na svetu. Zakaj je tako?

Mislim, da sem našla odgovor. Samo da si ga nekako ne upam priznati. Ker je resnica pregrozna. Vsaj v mojih očeh. In ker je povzročila, da je Žarkov bleščeči lik izgubil nekaj leska. Tebi, Brina, edini zaupam.

Veš, pred kratkim je Žarko sredi običajnega pogovora, tako mimogrede, omenil, da se je s svojo ženo pravzprav »moral« poročiti, ker je bila noseča. Izjava je bila izrečena brez kakšnega posebnega namena, in ravno zato vem, da je še kako resnična. Bi me mogoče morala razveseliti, pomiriti, spodbuditi ...? Ne vem, mene je zmrazilo. In namesto da bi triumfirala nad tekmico (»saj z njo živi tako ali tako samo zato, ker mora«), sem se, mogoče prvikrat, povsem poistila z njo. Čista ženska solidarnost. Lahko sem občutila neskončno sočutje do nje (in do same sebe, kajpak, v istem stanju), lahko sem si predstavljala, s kakšnim upanjem in veseljem mu je bila takrat prvič povedala srečno novico. Največjo, najsrečnejšo novico vsake ženske. Vsaj tako naj bi bilo. Bi moralo biti.

On pa zdaj meni, tuji ženski, govori, da se je poročil zaradi otroka na poti. In to v isti sapi, ko zatrjuje, kako jo vendar ljubi! Kako da ljubi naju obe! Svetnik! Ha! Zameglilo se mi je pred očmi. Kot da bi me nekdo vbodel z mečem, sem začutila bolečino ponižanja. Njeno, mojo, bolečino in muko vsake ženske. Kaj nam počnejo?! In me to pustimo ... Sem se lahko tako zmotila o Žarku? Ga tako napačno ocenila? Videla v njem vrednote, ki jih v resnici sploh ni?