Medeja

S Freudovo Razlago sanj iz leta 1899 spolnost stopi v središče znanstvenega zanimanja 20. stoletja. Ubesediti, razložiti, analizirati užitek, ki so se mu ljudje predajali tisočletja, ne da bi znali pojasniti zakaj. Psihoanaliza se že pred drugo svetovno vojno cepi na več smeri. Nekateri zagovarjajo seksualno osvoboditev, kot denimo Reich, ki je s programom seksualne osvoboditve delavskega razreda pozneje vplival na seksualno revolucijo v 60. letih. Zasnoval je tudi akumulator orgonske, kozmološke seksualne energije, kovinsko škatlo, v katero sede pacient; energija, ki se prenese nanj, mu povrne orgazmično sposobnost, ki jo je izgubil zaradi nevroze. Zaradi orgonskih akumulatorjev so Reicha leta 1957 v ZDA, kamor je zbežal pred nacizmom, obsodili na zapor, kjer je kmalu umrl, akumulatorje pa so uničili. Drugi, med njimi Lacan, ugotavljajo, da je polna spolna zadovoljitev imaginarna, kajti subjekt je z reproduktivno funkcijo zapisan odpovedi užitku. Reich je inspiriral množična gibanja, Lacan pa ekskluzivne organizacije.

Eno bolj enigmatičnih vprašanj spolnosti je homoseksualnost, ki je bila pred razmahom znanstvene obravnave tolerirana v bolj ali manj skritih oblikah in družbenih vlogah, znanstvena obravnava pa jo je pahnila v patologijo, v okviru katere jo je potrebno vsaj pojasniti. V iskanju rešitve uganke spolnega nagnjenja tekmujeta psihologija in genetika, ki se do razrešitve srečujeta v kombiniranih teorijah. Psihoanaliza, ki se ima za freudovsko, ugotavlja, da je homoseksualnost posledica nerešenega Ojdipovega kompleksa, utajitve simbolne kastracije, ki s permisivnostjo postaja prevladujoč model socializacije postindustrijskih družb. Naš namen je pokazati, kako gledališke škatle, v katere stopi gledalec ali igralec, delujejo kot kastracijski stroji.