Kot da ni od tega sveta, je pohajkoval po cesti in železniških tirih, ki so rezali park na dvoje. Grmovje so posekali in ni se bilo kam skriti v osvetljeni areni, kjer občinstvo nestrpno čaka smrt. Ni mogel črpati moči iz cvetočega bezga, ki draži nozdrvi, se zakopati v blato pred zvermi, ki ga hočejo raztrgati, in si celiti rane, preden bi mogel spet stopiti na široko asfaltno cesto. Zanj ni poti, vsi krepostni so se zarotili proti njemu. Ni ga skrbelo, ali se bodo njegove rane še zarasle ali bo izkrvavel v opustošenem parku in bo iz njegove krvi zraslo novo grmičevje, ki svoje dišečnosti ne bo črpalo iz iztrebkov in sperme, ampak iz očiščene zemlje, iz katere bodo vzbrsteli stekleni cvetovi. Jurija je hotel peljati na otroško igrišče, a ni maral iti, da ga ne bi sosedovi zafrkavali. Lovre je prišel v park, še preden se je stemnilo, in sedel na debla podrtih dreves. Keke se še niso odpravile od doma. Bolečine ni bilo več. Luna je žarela nad gradom, kot bi svarila pred Turki, ki prihajajo opustošit deželo, sonce je lezlo v morje za notranjskimi hribi, da bi se ohladilo in opralo, preden bo spet obsijalo rajsko dolino. Pokleknil je in naslonil vrat na tračnico. Prilegal se ji je kakor ulit. Hlad železa je lezel vanj.

“Vlak gre. Dajmo ga dol.”

Pisk lokomotive je vse preglasil.

“Ta je peljal po sosednjem tiru."

"Tukaj še dolgo ne bo vlaka.”

“Jaz tega ne morem več gledati.”

“Ne bodite tako prestrašeni, to je le poziranje za naš pogled. Če hočemo biti nepristranski, se ne smemo vmešavati.”

“Ne moremo vendar gledati, kako se bo vrgel pod vlak.”

“Pa mi sploh obstajamo?”

“Ko nekoga pripeljemo do tračnic, že!”

“Sami se odločajo znotraj danih okoliščin. Mi le pomagamo ustvarjati okoliščine, kar je prav toliko, kot bi bilo naključje.”