
Družinske parabole
Ana je veliko delala ponoči, ko so se njeni pacienti pogreznili v spanec in sanjali. Tehnologija je v psihoanalizo prinesla revolucijo. Nič več kavča, mučnega spominjanja drobcev sanj in njihovega lepljenja v zgodbe, ki jim je analitik iskal seksualno podstat. Analitik zdaj vstopi v pacientove sanje, a ne kot nevtralen poslušalec, ampak kot njegov alter ego, se pogovarja z osebami v sanjah, jih usmerja, prekinja, briše ali povzroča. Nezavedni ocean se pretaka po stekleni krogli, po kateri srfa analitik. Ana si je nadela očala in slušalke z mikrofonom ter izrekla Sebastijanovo kodo. Zaradi srbenja noge pod mavcem je zaspal pozneje kot običajno. Primer je bil vroč, to je čas prehoda. Sanja o poletju, o pticah na drevju, kako jih lovi in skače tako visoko, da se jih lahko dotika z roko. Ko z dlanmi nežno objame najlepšega tička, se spodaj pojavi sosed, ki ga s palico klati z drevesa. Sebastijan pade na tla, v rokah še vedno drži tička, skuša teči, a noga ga tako boli, da se ne more premakniti, sosed se, režeč, sključi nadenj, zgrabi ga za vrat in dvigne, Sebastijan brca z nogo, ki jo lahko premika, sosed ga prime zanjo in se mu nasmehne, da mu noče nič hudega, njegova roka počasi drsi po nogi navzgor.
Ana je prekinila sanje, predmet je pravi, le osebe je treba zamenjati. Kliknila je na prizore s poletnih počitnic. Sebastijan se s sestričnama žoga v vodi. Sestrični imata že toliko poudarjene značilnosti ženskih teles, da nosita dvodelne kopalke. Sebastijan je na sredini in mora ujeti žogo. Pravita, da goljufa, ko se eni preveč približa. Začneta ga škropiti z vodo in se mu bližati. Vsak čas ga bo zajel vodomet nimf. Pod vodo odplava daleč, daleč …
Pride do kraja, kjer si je pred tednom dni zlomil nogo. Vsak dan v sanjah ponavlja nesrečo. S kolesom drvi po cesti po hribu navzdol, prehitel je mami. Za ovinkom stoji avto, ne premika se, zavira, a hitrost je prevelika, zaleti se v zadnji odbijač in bicikel ga izstreli v breg. Huda bolečina v nogi. Oči mu zalijejo solze, ki mu zameglijo pogled. V sanjah lahko premaga bolečino. Dvigne glavo in pogleda proti avtomobilu. Za volanom sedi mami in se mu zaščitniško smehlja. Ana ni zadovoljna, kastrator bi moral biti oči.
Nastopi stric. Kaj pa jokaš, saj nisi punčka. Bratranci. Pedri so suha veja drevesa. Če bi bili vsi pedri, bi izumrli. Slabši od čefurjev si ne zaslužijo drugega kot nož. Noga ga zaboli, kot bi ga kdo zabodel z nožem. Tako močno, da se zbudi. Spet ga je tlačila mora.
Je torej družina grožnja ali ideal? Je krivda posledica grehov pred bližnjimi ali lažnih, samooklicanih Nadjazov, ki jih rojeva družba? … Knjiga je predvsem preiskovanje nenehnega drsenja spolne identitete, ki pa mu ne manjka literarnih presežkov.
Jelka Ciglenečki