Tip vezave: Mehka vezava
Datum izida: 2006
Cikli pesmi:
- Ostala je rosa
- Ko umivaš svoje moške roke
- Rubin
- Vrata se odprejo
Sidro
Sanje padajo na dno,
kjer je vse
v nemih krikih
ujeto.
Tam nekoč žarečo ptico
zavezuje krmar.
Čudenje ostaja brez oči,
poševnost neznanka,
in sreča, ta žalostna popotnica,
ne najde ne blaznosti ne miru.
Drevesa se upogibajo,
ladja se spotika obnje
in ko samotnost pade onkraj,
nenadoma obstane, obnemi
in vrže sidro v nebo.
Obrnjena k tebi
Trava, ki bivaš
v trebuhu obredne živali,
žariš,
ko te zažigam v
tvoji koči iz slame;
koraki globin razpokanih
govorijo.
Govorijo sebi;
ne mrejo.
Razdihujejo
sproti.
Dih koti izparino;
obrnjena k tebi
opravljam
zaklinjanje golote.
Poezija Vanje Strle, v zbirki s tem naslovom, tako že v začetku razodeva svojo temeljno, eksistencialno zavezanost: predanost življenju, predanost fenomenom bivanja. Poezija ni, kot morda mislijo nekateri (predvsem literarni znanstveniki), monološka. Je dialog. S tistim, kar je. Iz sebe ustvarja drugo (svet) in ga ljubi. Med svoje besede nežno jemlje drugega (bralko, bralca) in ga poljublja z zvoki, z glasom in molkom, z nihanjem, zibajoč ga na obronku tišine.
Iz spremne besede Barbare Korun
”