Od dojenčka do velikana

To je zgodba o fantu, ki je bil tako velik, da bi lahko žirafam kravate zavezoval, ki je bil tako suh, da je sonce kar skozenj sijalo, ki je pojedel vse, kar si mu prinesel na krožnik, potem pa še krožnik, in ki je bil tako len, da je morala zvečer postelja sama k njemu, sicer je kar stoje zaspal. Malokdo je vedel, kako mu je ime, vsi pa so ga klicali Ranta. Verjetno zaradi njegove postave in hoje, saj se je zdelo, kot da se bo vsak trenutek prelomil na dva konca in s svojimi kostmi zašklopotal po tleh.

Ker je bil tako velik, mu je bilo vse prekratko. Prekratke so mu bile hlače, prekratka mu je bila noč, še bolj prekratka pa mu je bila njegova postelja. Ker mu je bila prekratka tudi njegova soba, je oče prebil steno in postavil pol postelje v kuhinjo pol pa v njegovo sobo. Tako je bil Ranta prvi na svetu, ki je imel dvosobno posteljo. Z glavo je spal v kuhinji, z nogami pa v svoji sobi. Zjutraj ga je mama budila: »Dobro jutro noge!« Ko ga je pozdravila v njegovi sobi, je odšla v kuhinjo: »Vstani glava, ura je že sedem!« Še dobro, da ga je budila mama, ker Ranta ni vedel, kam naj postavi budilko: k nogam ali h glavi.

V svojih deških letih je bil Ranta pravi drobižek čibižek. Ker je bil tako neznaten, so mu morali vsak večer pred spanjem obesiti zvonček okoli vratu. Ja, kaj pa mislite, saj bi se lahko še izgubil v postelji, tako majhen kot je bil.

Vsi so si oddahnili, ko je Ranta začel rasti. In glej ga šmenta! Ranta je rasel tako hitro, da je pozimi nosil dolge hlače, poleti pa so bile te iste hlače – kratke! V šoli je moral sedeti v prvi klopi, da je lahko mirno stegnil svoje noge vse tja do table. Tundra, učitelj zemljepisa, ki je dobil ime zaradi svoje polplešaste glave, ga je kar naprej zbadal: »Na razstavi človeških okončin bi tvoji zobotrebci zagotovo dobili prvo nagrado!«

Njegova najljubša hrana je bil fižol. Fižol z rižem, fižol s čebulo, fižol z ocvirki, olupljen fižol, neolupljen fižol, fižolov puding, najraje pa je imel fižol s fižolom. »Fižol trikrat na dan, pa ne boš nikoli bolan!« je zelo rad s polnimi usti ponavljal Ranta.

Ko je jedel, je bil kobilica, ko se je najedel, pa je postal lenivec. Včasih je bil celo tako len, da zvečer ni mogel zaspati, ker se mu preprosto ni ljubilo zapreti oči.

Kadar so mu doma rekli, naj malo pomaga okoli hiše, se je vedno ponudil, da bo pokosil travo. Stopil je do soseda in povabil njegove ovce na malico. Ovce so v nekaj urah travnik temeljito pokosile. »Travnik pokošen, ovce site! Dvojna korist!« je govoril Ranta.

Nič ga ni zanimalo, nič ga ni vznemirilo. Če je v šoli dobil cvek, je rekel, da je to pač usoda, vsega pa je kriva črna mačka, ki mu je zjutraj prečkala pot. Vendar se zaradi tega ni nič bolj učil, ampak je rekel: »Danes grem pa na cesto čakat belo mačko!«

Nič se ga ni prijelo. Saj poznate pregovor: pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven. Pri njemu pa je bilo tako: pri nobenem ušesu noter, pri obeh pa ven!

Ranto so zaradi njegove postave vsi zafrkavali, razen Salte, učitelja telovadbe: »Fant, če iz tebe ne naredim košarkarja, ne bom nikoli več naredil nobene salte!«

Ranta še slutil ni, da bo prav košarka tisto, kar mu bo spremenilo življenje.