Pikapolonice

V stanovanje sva se preselila sredi novembrskih vetrov. Zabrijejo iz Sibirije in spotoma poberejo vonj po Poljski, ki se naseli po Berlinskih ulicah in jih naredi ostre in polne votle melanholije. Sprehajalci prično v svojih žepih stiskati pesti, se -oprijemati denarnic, kajti vse je že nared, božič bi se lahko pripetil že jutri, če ne bi do takrat manjkali še dve polni luni in ena prazna vmes. Čeprav gleda za vogalom skozi izložbeno okno prodajalne Cartier melanholično lice osamljenega čuvaja, je na Olivaer Platzu sushi že praznično in permanentno znižan na pol. Manjkajo le prodajalne kebabov, ki so si v najbolj zahodnem od vseh zahodnih delov mesta priborile le najzakotnejše kotičke. Kot poslednji branik nemške kulture na robu parkirišča, ki zaseda trg, še vedno vztraja kiosk, pred katerim po polnoči parkirajo mercedesi in stojijo moški z zrahljanimi kravatnimi vozli goltajoč berlinske pivske klobase. Srce stanovanja ima tri zaklopke, skozi katere se izmenjujeta svetloba in mrak. Tri velika okna gledajo na kostanje, ki obraščajo trg, in objemajo tistega, ki med požirki zelenega čaja prebira predvčerajšnji časopis, z milino in za par centimetrov nad svet privzdignjeno spokojnostjo. Tri okna, tri slepa zrkla zrejo v brezčasje. Skoznje gleda nekdo, rahlo omotičen od pritajenega šuma prometa, s svojimi tremi slepotami. S prvo slepoto za dan, z drugo slepoto za noč, s tretjo slepoto za tisto, kar ne pozna ne dneva ne noči. Dvojni leseni okenski okvirji s svojo popokano belino obrobljajo steklo, ki ga že leta ni opral nihče razen dežja (in tako bo v prihodnje tudi ostalo). Na zunanji strani odstopa barva. Prah in na vznak ležeča mumificirana telesca mrtvih insektov v vmesnem prostoru govorijo, da okenskih stranic že dolgo ni nihče odprl. Potreben je sunek, da se odlepijo od ležišč, na katerih so prespala mesece, odstrejo skrivnost, zakaj se v stanovanju od samega začetka počutiva srečna. Na stotine pikapolonic je našlo zatočišče pred zimo v špranjah propadlih oken. Kot odredi komandosov so od tod vdirale v stanovanje. Veselje ob pogledu na prvo pikapolonico, ki je košatila svoja spodnja rjava krilca na robu kozarca marmelade in prinesla za tri pike sreče, se je kot v kakšni grški drami kaj kmalu prevesilo v krvavi pomor. Kot kak Ajaks sem si zvečer pred pranjem zob moral otrebiti krtačko polno pikapok, zjutraj iztresti srajco, ki je čez noč postala srajca igralca na srečo, ob kosilu ribariti za kamikazi sreče, ki so strmoglavljali v lonec juhe, ta Etnin krater sredi okrogle kuhinjske mize. Prislonil sem uho ob cev in miže poslušal lahno prasketanje, ko so njihova drobna telesca letela v oko tornada. Ni mi bilo vseeno, a sem se ob pospravljanju sesalca tolažil s stavki svojih berlinskih prijateljev, ki so po pivu ali treh radi ponovili spoznanje, da se v tem mestu slej ko prej vsakdo sprevrne v morilca lastne sreče. Bile so prave berlinske pikapolonice, okna so bile zasedle ilegalno, kot oni sami pred leti stanovanja, iz katerih so jih kasneje deložirali. Troje kuhinjskih oken je bilo poslej brez pikapok, a tudi srce, ki je med branjem starega časopisa srkalo že zdavnaj ohlajeni čaj, je s tihim občutkom krivde in rahlo bolj zadržano vpijalo malo svetlobe, malo mraka, malo sreče, malo tistega, kar ne pozna ne sreče ne nesreče.