Bitja od onstran

Prosila si, naj preberem pesem, ki si

jo bila napisala. Rada počneva to

drug za drugega. Počutiva se, kot da

sva drug drugemu nebeško bitje, ki ga

bo vleklo in prenašalo naprej skozi vice

kakor Vergil Danteja; dva pesnika,

ki drug drugemu dajeta pogum in ogledalo.

O meni si pisala v njej – o naju, praviš. Kako

spim. Zvit kot novorojenček, spim, ko mi je

hudo; nasmejan in veder kakor angi, če

mi daš to ljubko ime. Ko je angel tisti, ki je

v pesmi, in je ta, ki jo izpiše na belino. Dva

angela, ki drug drugemu dajeta pogum in ogledalo.

Torej sva ves trud hotela preseliti še v moj

računalnik: čudež besed sva si podala. Tako,

prek zraka, tako eterično pravzaprav, prenašava

najine besede, prenašava svoje veselje, svojo

bolečino, kadar je potrebno. Mimobežno, da

se izgubi kakor dim, kakor sopara poléti,

ko gre proti nebu. Dva oblaka sva, ki drug

drugemu dajeta pogum in ogledalo.

In zdaj čakam, da se iz diskete, skozi stroj

pred mano utelesi zrak, da se v datoteki z naslovom

Angeli utelesijo bitja od onstran. Da jih

odrešim zapora, da jim dam pot, strugo, po kateri

se bodo iz elektronov in bitov pretočili, končno

razpršili po papirju.

Vendar računalnik samo melje in melje in

melje. Nič zraka, nič besed, veselja, niti bolečine

nima, nima sle, prijaznosti, kot sta najini,

ki si dajeta pogum in ogledalo. šele po tolikšnem

času mi je postalo jasno, da s te magnetne plošče

ne bova več videla angelov.