Odlomka iz DRUGEGA POGLAVJA: 1771

Pater Gabrijel je pred časom od Družbe dobil pismo, v katerem so mu sporočili, da so pritiski s Sedeža vsak dan večji in da bodo morali končati s svojim raziskovalnim delom. Najverjetneje bodo Družbo razpustili. Ne zgodi se redko, da zagori samostanska knjižnica. Vse gre v nič: knjige in primerki. V nadaljevanju je prebral, da mu pošljejo zaboj z najpomembnejšimi listinami in živim primerkom. Kot predavatelju geometrije, risanja in hidravlike mu vsebina verjetno ne bo prav nič koristila, kot člana Družbe pa ga prosijo, naj naredi, kar je v njegovi moči. Seveda, če bo šlo po sreči. Če bo šlo.

Ko je bil v kabinetu sam, je najprej stopil do vrat in jih zapahnil. Ne bi hotel, da vidijo napačne oči. Zatem je stopil k zaboju in počepnil h ključavnici. Če kaj vem, imam pravi ključ, je z roko segel za ovratnik in izvlekel usnjen trak, na katerem je visel ključ, ki ga je imel vedno pri sebi. Če kaj vem, je ključ vtaknil v ključavnico, je pravi. Zavrtel ga je in si prikimal: pravi ključ imam. Do sem je šlo po sreči, je z obema rokama zgrabil pokrov in ga dvignil.

Ljuba Marija! je roki že naslednji trenutek dvignil od pokrova, kot bi ga hudo speklo. Pa je res, je zajecljal. Vse je res. Vse, o čemer so pisali, je res. Bogpomagaj, je sklenil roki.

V zaboju je med svežnji spisov ležalo pokrčeno telo, povsem bledo in koščeno. Moški si ni mislil, ali izgleda tako slabo zaradi dolge in naporne poti ali zaradi starosti. Pod pokrčenimi rokami je dobro videl peruti, oskubljene in sive.

Vse naslednje dni je moški presedel ob postelji, s šopi spisov v naročju. Bral je o Noetovem dedu, ki je pred potopom pisal o strašnem zarodu, ko naj bi se neposlušni angeli začeli spuščati z neba in živeti z ženskami. Iz teh zvez so se rodili križanci, ki jih je bilo treba uničiti. Vendar pa vsi mogoči spisi niso govorili samo o davnih časih. Jasno je pisalo, da se takšno dogaja vseskozi in vsepovsod. Zaradi tega hodijo naokrog lovci, Gospodovi vojščaki, ki iščejo padle angele. Če jih najdejo, jih strogo kaznujejo, njihove otroke pa brez milosti pobijejo.

V enem od spisov je pisalo, da se je zlasti v zadnjem času začelo dogajati, da lovci s trupli angelskih otrok krasijo cerkve. To naj bi imelo dvojni učinek: po eni strani naj bi trupelca, okrašena s perutničkami in zlatimi kroncami, ki so jih obešali v temnejše kote visoko pod stropom, pri mladih ženskah, ki so že bile v stiku s padlimi angeli, vzbujala strah in odpor, po drugi strani pa naj bi za ljudstvo, ki se mu o tem niti ne sanja, predstavljala prekrasne anglečke in amorčke, zaradi katerih je v cerkev še lepše priti.

Naprej je pisalo o prepariranju trupel, glede na starost, spol in preobrazbo. Tisti del je moški samo preletel. Ustavil se je pri spisu o zvodniku Obeidu. Ta skrivnostni starec, ki naj bi pomagal angelom do žensk in obratno, je povsod in ga ni nikjer. Več obrazov ima, pa tudi ni nujno, da je vedno v moškem telesu. Zato ga Gospodovi vojščaki do danes niso uspeli ujeti. Večkrat so mu bili že tik za petami, a se jim je vsakokrat spretno izmuznil.

Nekaj naslednjih spisov je bilo o angelih, ki na zemlji ne pristanejo zaradi poželenja ali napuha, pač pa zaradi neprevidnosti ali obnemoglosti. Takšnim pomagajo Gospodovi vojščaki nazaj v nebo. Seveda pa se zgodi tudi, da kakšnega ne najdejo pravi čas. V zadnjih dvestotridesetih letih je tako Družba prišla do nekaj živih primerkov neprecenljive vrednosti. Kajpak je bila to velika skrivnost. Vendar so Gospodovi vojščaki izvedeli zanjo. Zdaj vdirajo v samostane, je moški bral v nadaljevanju, požigajo knjižnice in lovijo tiste menihe, ki so sodelovali pri raziskavah, za katere niti Sedež ni vedel. Imajo en sam cilj: uničiti Družbo in poskrbeti, da se za njihova dognanja nikoli ne bo izvedelo.

Medtem, ko je moški sedel ob postelji in bral, je stari angel, ki so ga najditelji poimenovali Sahiel, moški pa tega še ni vedel, v globokem snu sanjal svoje sanje in sanje tistih, o katerih je sanjal. Ker je bil že zelo star, so se sanje sproti izrisovale na pergamentu.