Zdaj se lepšam zate

Zdaj se lepšam zate. Malina,

zlata čipka, pripeta na stegnu.

Naj bo to zmenek bližine in brezna,

praprot kolesja,

še eno truplo razkrojene daljave.

Že njene besede,

kakšna razbita usta imajo!

Znova in znova razhajajo

svoje bolščanje, pripeto na prsi:

sem

absolutno nora to noč,

ljubica tvoje smrti,

njene krasne, mikavne sestre,

in jegulja,

zlata čipka,

razvneta mimoza,

streljajo v mojo nežnost

in jo prodajajo konjem.

Hočeš govoriti

Hočeš govoriti lastni jezik,

izreči hočeš vso senco,

ki leži v tvojem središču,

v mračni čaši vijoličnih ur.

Hočeš govoriti z usti,

polnimi temne groze,

z valovi grobov in golobov,

kjer so pokopane

ukradene mladosti.

Črna žival

črnjave, prepotena,

dišeča po smoli

in neki neznani slasti:

slano vino hočeš

in mojo posodo,

ki se razpira in soči

v tvojih zapuščenih rokah,

divjih in žejnih;

da napišeš mojo smrt,

rečeš s polnimi usti

mojih cvetov,

ki jih trgaš z zobmi,

je velika slast

hlepeče slediti uničenju,

tvoja senca, ki te priganja,

ki razpihuje tvoje sikanje,

zapisuje vame tvoje besede,

tvoj jezik, vso svojo globino,

ki me plaši

in odpira vrata v oko,

kjer se parijo hudiči.