komolce naslanjam na kolena.

Vrstni red končnosti in neskončnosti

determinira globine,

v katere se potaplja moj trnek –

trn, ki iz rib izvablja belo, umazano kri.

Male ribice mečem nazaj,

velikim razparam plavuti – esenco ribjega –

iz teh razparanj in iz šivov prozornega

lakmusa so moje noči.

Vstajam zgodaj, ko senc še ni,

v megleno-modrem rosim v dan,

še vedno zaspano pripiram oči in

že z ribiško palico,

ki je lahko tudi bič,

treniram ribe v udomačenost.

Tjulnji

in potem usločila hrbet,

da bi vzpostavila ravnotežje,

ki ga nikakor ni bilo?

ki sem iz usmiljenja vzljubila tjulnje gibanje,

hendikep mokrih gladkih teles

in njihove neartikulirane stoke,

ki so ozvočeni z mojo tišino

postali blues ženske in živali;

naj bo tišina v sozvočju s krikom,

naj bo ravnotežje uravnoteženo s premikom,

srbečica življenja naj izloči b

in ta naj gre v telo in tam zamenja t!

Sem bila, sem dišala, ko so mi iz bradavic

začele poganjati krizanteme, kri iz teme,

ko sem ujela v soglasje belo, rdeče in črno,

neopredeljena med lahkomiselnostjo in resnostjo,

ko sem v obstoj klicala jantarne smole,

da bi fosilizirale mojo bit

in tjulnji stok, da bi me spremljal v tišini niča.