Otroci so resnicoljubni le do določene starosti. Gašper je ravno v tistih letih, ko morda še kaj pove po resnici. In po Murphyjevem zakonu bo resnicoljuben ravno takrat, ko je to najmanj potrebno. Dobro, z avtobusom se ne vozimo, da bi moral lagati za cenejšo vozovnico, pri smučarskih kartah pa tako in tako zahtevajo skoraj rojstni list, če hočeš kupiti otroško karto. Resnicoljuben je tam, kjer se mu niti sanja ne, da bi se lahko mirno zlagal. Ker bi bilo to recimo boljše zame.

Bom navedel primer. Kot verjetno večina družin (in vsi ostali, jasno!), tudi midva z Moniko potrebujeva nekaj časa samo za naju. Za partijo šaha, recimo. Recimo enkrat mesečno, vsega vam pač ne smem povedati, že tako me bo moja boljša polovica zaradi tegale, kar ravnokar berete, gledala postrani. Ujeti trenutek samo za naju pa je pri naju že logistična nočna mora, kaj bi tajil. Dva sinova in moj povsem nemogoč bioritem, ki prijatelje in znance na vrata pripelje tudi ob dveh zjutraj, zadeve nikakor ne olajšajo. In ko sva se pred dnevi nekako odločila, da bova, hm, odigrala partijo šaha, recimo, kar popoldne, sva morala najprej zanimirati Maksa in Gašperja. Kar se je izkazalo še kot najlažji del naloge. Maksu sem dovolil, da igra računalniško igrico, Gašperju pa, da lahko gleda. Ker ga namreč od takrat, ko mi je z barvo prebelil vse pohištvo z računalnikom vred, ne pustim več samega v mojem kabinetu, niti z Maksom ne. Jasno. Ker bi to bilo isto, kot bi krta postavil za čuvaja v sadovnjaku.

Ta problem sva torej rešila. Mulca sta se zapodila v kabinet in lahko bi odigrala tudi maratonsko šahovsko partijo, če bi želela, ker ko sta za računalnikom, ne potrebujeta ne hrane ne pijače ne dnevne svetlobe. Oba sva ugasnila tudi mobilne telefone in se zaprla v spalnico. A še preden sva dobro, hm, postavila šahovske figure, recimo, je Maks pri igrici naletel na težavo. In ker sem mu prepovedal, da po hiši vpije (enkrat sem zunaj pral avtomobil, Maks pa je skozi okno kriče spraševal, kako zamenja puško, da bo ubil nekega nepridiprava v igrici, naključnega mimoidočega bi pa kmalu kap!), je kot iznajdljiv fant po rešitev poslal svojega mlajšega bratca. Ki ima še prve noge, Maks ima namreč že zadnje. Z Moniko, kot sem že povedal, še nisva začela partijo šaha, sva pa figurice, recimo, že razpostavila. Gašper je priletel v spalnico kot buldožer samo po odgovor, ker je vprašanje že itak po stopnicah grede izkričal in sem mu rešitev Maksove težave posredoval, še preden je dobro odprl vrata. A ker otroku še ne petih let izrazi kot so shift in control in miškin kolešček seveda ne pomenijo kaj dosti, je še trikrat prišel vprašat isto vprašanje (Maksu je seveda posredoval napačen odgovor), dokler nisem prekršil lastnega načela, da po hiši ne vpijemo in Maksu tako naglas zakričal, kaj mora storiti, da so me menda slišali tudi sosedje v bolj oddaljenih hišah. Kaj sem pa hotel drugega, če sva končno hotela odigrati tisto partijo, hm, šaha. Vse je bilo OK, partija je dobro potekala (če bi tukaj napisal, da se je soproga dobro borila, pa res verjetno ne bi bilo primerna metafora!), dokler moje preljube tašče ni zmotil hrup iz mojega kabineta. Ker ponavadi, če sem doma, ne dovolim takšnega kravala.

Kaj počneta? ju je vprašala in dobila zelo izčrpen odgovor z vsemi detajli, tudi iz kakšnih orožij je ustrelil koga. Mirno ju je poslušala in potem, seveda, logično, zastavila naslednje vprašanje: Kje sta pa mamica in očka?

Tukajle bom nekaj priznal. S soprogo sva odrasla človeka in menda lahko počneva karkoli, tudi, hm, šah igrava, a v pričakovanju odgovora sva partijo začasno prekinila. In prisluškovala.

V spalnici sta, je mirno odgovoril Gašper in v mislih sem ga kar pohvalil.

Dober odgovor je dal. Saj sva bila res v spalnici. In v spalnici se seveda lahko počne milijon stvari. Pospravlja posteljo, omaro, zlaga perilo, zrači posteljnino … Res, kar koli. Dobro, tudi šah se lahko igra, ampak podnevi nekako ni velike verjetnosti za kaj takšnega. Še enkrat sem ga mislil pohvaliti v mislih, tega mojega najmlajšega, ko je še dodal: Mamica je že slečena.

Bemtivraga, me je kar zmrazilo. Le kaj ga je sililo, da je to dodal? Tašča je seveda bruhnila v smeh in se vrnila v svoje prostore, moja prestolonaslednika sta se vrnila k računalniški igrici, jaz pa … Mislite, da sem se vrnil k šahovski partiji? Ne, kje pa, mislite, da je bila sploh kakšna možnost?! Kako naj človek igra šah s svojo soprogo, če se pa le ta tako smeji, da ji kar solze brizgajo iz oči, vas vprašam!?

Evo, to je moj dokaz, da so otroci resnicoljubni in pošteni. Ko bo pojedel čokolado pred kosilom ali ko bo razbil okensko steklo, seveda ne bo tako resnicoljuben, sladki otročiček, jasno, ampak to je pa že druga zgodba …