128 strani
Tip vezave: Mehka vezava
Datum izida: 2005
Ježa med pomladnimi rožami
Toplo sonce je sijalo. Teren je vodila Mateja, ki je imela s seboj prijateljico, tudi izvrstno jahačico. Ko so osedlale konje, je Mateja predlagala, da danes odjahajo k cerkvi. Nuša in babica sta se strinjali. Toda babico je nekaj zaskrbelo in vprašala je Matejo:
“Ali se Pur ne boji več avtomobilov? Saj veš, da ga je lani podrl avto, ko je ušel na cesto.”
“Tega je že dolgo. Po tistem je bil že velikokrat na terenu. Ob srečanju z avtomobilom se še zdrzne in ustavi. Potem počaka, da pelje avtomobil naprej. Nič se ne bo zgodilo,” se je Mateja nasmehnila babici.
V maneži so se razvrstile v kolono: Mateja s Purom, Nuša z Rambom, Matejina prijateljica z Altatom, babica z Dariusom.
Vse hkrati so prečkale cesto in v hodu jahale ob robu. Bila je sobota in veliko ljudi se je z avtomobili pripeljalo v te kraje. Vsa srečanja so minila brez zapletov, saj se Pur očitno ni več bal avtomobilov. Zavili so v gozd. Jahali so po ozki gozdni poti, ki se je vila pod drevjem in med telohi, ki so razprostrli cvetove in drhteli v pomladnih sapah. Ptički so izzivalno peli, češ, kaj nam bodo konji, mi iščemo svoje družice. Na bukvah so zrasli napeti popki in breze so že pokazale nastavke zelenih listkov. V daljavi je nekdo zavriskal. Drevje ob stezi se je razmaknilo in lahko so pognale v kas. Topel pomladni zrak je nežno božal lica, konji pa so s kopiti tu in tam zadeli ob korenine. Gozdna pot se je končala pri skupini vikend hišic, kjer so jih oblajali psi. Možakar, ki je obrezoval drevje jim je pomahal: ”Le veselo naprej!” Spet so prijahale na cesto in jo ubrale po odcepu, ki je vodil do cerkve na hribu. Cesta je bila prazna, ravna, položena malce navkreber. “Pripravite se za galop!” je zaklicala Mateja. Konji so kar eksplodirali od veselja. Nuša je uživala. Vodila jo je izvrstna jahačica Mateja. Ves čas je pozorno spremljala vsak njen gib. Bilo ji je žal, ker si ni privezala rdeče rutke za vrat, tako kot Mateja. A najpomembnejše je bilo, da galopira za njo; enako hitro, enako prožno, več v zraku kot na tleh. Rambo, ki je bil včasih v maneži neroden, je bil pri galopu isker, močan in hiter. V daljavi so zagledali skupino pešcev.
“Stoooj!” je zaklicala Mateja.
Nuša se je uprla ob sedlo in še malo zategnila vajeti. Konj je spremenil ritem, malce zakasal in se končno ustavil za Matejo in Purom. Vsi so se ustavili.
“Tukaj bo več pešcev, pa tudi kakšen avto lahko pripelje nasproti. Najbrž se je dopoldanska maša v cerkvi končala. Galopirali ne bomo več, kasali bomo, če bo cesta prazna. Če bo veliko ljudi bomo šli zlagoma. “
Razvrstili so se v kolono in kasali. Na ostrem ovinku jim je nasproti hitro pripeljal osebni avto. Mateja je s Purom zavila s ceste, se sklonila pod vejo, obšla nekaj dreves in se vrnila na cesto. Vse se je odvijalo hitro, vendar so se pravočasno umaknili in v lahkem kasu jahali naprej. V bližini gostišča je bila večja skupina ljudi. Tukaj so jahali počasi. Ljudje so se jim umikali in jih radovedno opazovali. Ženske in otroci so imeli v rokah šopke teloha, mahali so jim in jih pozdravljali. Gospa, ki je imela v naročju dojenčka, je vzkliknila:
“Poglejte, med njimi jaha tudi punčka!”
Nuška se je nasmehnila mamici z dojenčku in ponosno jahala naprej.
Deček je tekel vzporedno z njimi in jim klical:
“Tako lepe konje imate! Kako jim je ime?”
“Pur, Rambo, Altato, Darius!” je vsaka jahačica glasno povedala ime svojega konja.
Babico je prešinil spomin. Spomnila se je sebe, malo manjše deklice od Nuše, kako je jahala na Rožnik. Obšla jo je nepopisna sreča.
“Takrat sem jahala k cerkvi tako kot danes. Življenje mi poklanja prelepe trenutke. Lepo mi je, rada živim!”
Sklonila se je k Dariusu, ga potrepljala po vratu in mu šepnila:
“Hvala ti, upam, da je tudi tebi tako lepo kot meni!”
Po hribu se je razlilo donenja crkvenih zvonov. Jahale so med ljudmi, pomladnim cvetjem, v vetru melodije zvonjenja in ptičjega petja.
Cesta se je strmo vzpela proti cerkvi. Bila je ovinkasta, nepregledna. Jahale so počasi, v korakoma, in se izogibale ljudem. Nenadoma se je Pur ustavil in ni hotel naprej. Izza ostrega ovinka, je navzdol, počasi, vozil avtobus! Kako je to mogoče? Tukaj avtobusi nikoli ne vozijo! Pur se je ustrašil. Spomnil se je avtomobila, ki ga je podrl. Postavil se je v bran, dvignil je prednje noge, položil ušesa nazaj in rezko zahrzal. V zraku je brcal s prednjima nogama, se spustil na tla, spet dvigal prednji nogi in s kopiti grozil avtobusu. Hrzal je tako rezko, da so se ljudje razbežali. Mateja se je komaj obdržala v sedlu. Mirila ga je, hkrati pa je vedela, da mora imeti prostor za umik, saj avtobus v strmini ne bo mogel obrniti.
“Nazaj! Zmaga, odstopajte, potem obrnite konja in zajahajte s ceste v breg!” je na ves glas zavpila Mateja. “Potem odstopa Ana in se umakne v breg, potem še Nuša!” Babica se je nagnila naprej, izmenoma stisnila golenici ob konjeve liste, ter s prsti rahlo zategovala vajeti. Darius je ritensko odstopil nekaj korakov nazaj. Ljudje so se odmaknili. Videla je, da bo zajahala navkreber. Previla je v desno in s konjem sta se zapodila v breg. Tam se je ustavila in opazovala, kaj se bo zgodilo. Medtem se je avtobus ustavil. Pur se je še vedno postavljal na zadnje noge in grozil. Mateja ga je krotila, mirila, mu prigovarjala. Odstopali sta tudi Ana in Nuša. Potem sta se ena za drugo pognali v breg. Mateja je mirila Pura, ga trepljala po vratu in mu govorila:
“Mirno, mirno, samo umaknila se bova:”
Le počasi ga je pripravila, da je odstopil. Toda spet se je vzpel in grozil avtobusu.
“Šššš, nič hudega ni! Vse je v redu!”
Pur se je spustil in obmiroval. Potem sta se počasi obrnila, odjahala navzdol in se umaknila v breg. Avtobus je še vedno stal. Babica je videla, da bi lahko jahale še više v breg in tam nad avtobusom prišle na cesto.
“Mateja, ali naj grem s konjem navzgor med drevesi in tako pridem na drugi strani avtobusa na cesto?”
“Prav, vse bomo šle za vami. Ana počakaj, da bo Zmaga na cesti, potem za njo!”
Babica je srečno prijahala do ceste. Pomaknila se je navzgor po cesti, da so imele jahačice za njo dovolj prostora. Pogledala je navzdol in med golim vejevjem dreves videla streho stoječega avtobusa in ljudi, ki so opazovali, kako se konji umikajo. Ko so bili na drugi strani ovinka, je avtobus počasi odpeljal navzdol. Ljudje so nadaljevali svojo pot.
Mateja si je glasno oddahnila. Tudi druge jahačice, ki jim je srce kar močno tolklo, so zajele sapo.
“Še nikoli nisem videla, da bi avtobus rinil tako visoko k cerkvi. Vsi avtobusi se ustavijo na parkirišču za avtobuse pred gostiščem,” se je jezila babica.
“Tudi jaz nisem predvidela česa takega. Pur se ga je res ustrašil. Še mene je bilo strah. Komaj sem se obdržala na njem,” je v eni sapi povedala Mateja.
“Avtobus je komaj speljal ovinek. Le kako je prilezel gor?” je dodala Nuša.
“Avtobusarji so pravi mojstri, ampak tale ni čisto pri sebi! Pomembno je, da znamo dobro jahati in, da smo rešile zagato,” je zaključila Matejina prijateljica.
Parkirišče pri pokopališču pod cerkvijo je bilo majhno, komaj za nekaj osebnih vozil. Avtobus je moral zapreti prehod. Le kako se je obrnil? Vedele so, da je pri cerkvi veliko ljudi, zato so se odločile, da se bodo spustile po gozdni poti po drugi strani hriba navzdol.
Gozd jih je objel v mir in senco. Telohi so belili tla. Ptički so prepevali. To jim je prijalo. S počasnim korakom so jahale navzdol in prispele na velik travnik pod hribom, kjer se je babica rada sprehajala.
“Galop?”je vprašala Mateja.
Prikimale so.
Bil je kratek, a dober, sproščujoč galop. Babico je prešinila misel: sanjala sem, kako galopiram čez travnike. Del gozdne poti so še prejahale v kasu in se blizu kmetije vrnile na asfaltno cesto.
