344 strani
Tip vezave: Trda vezava
Datum izida: 2006
Posledice mojega raziskovanja, prednosti mojega umskega spoznanja so najbolj očitne in neizpodbitne: na področju razmnoževanja! Nič več dojenčkov vreščanja, poščanih plenic in dud! Odvečbo z neplodnim otroštvom pa z vzgojo in vzrejanjem trud! Kajti vsak nov klonirani človek bo že od nastanka finalno izdelan družbeni ud! O, kaj gleda moj v prihodnost nacentrirani pogled: krasni novi brezotroški svet!
Seks ni nič drugega kakor mešanje genetskega materiala.
(David PAGE, članek v hamburškem Spieglu)
Nato se je lotil proučevanja nespolnega razmnoževanja, ki ga je tokrat (izjemoma) bolj zanimalo. Dobil je potrditev za tisto, kar je vedel že prej. Vse skupaj se je začelo puščobno: z enoceličnimi bitji, ki so brezkončno kopirala sama sebe in spolnosti sploh niso poznala. Aha, kopiranje! Vroče, vroče!
Cene se je zamislil. Kako naj spravi na isti imenovalec Janeza Gorenca kot moškega, predstavnika človeške vrste, torej tistega, ki čepi na vrhu verige spolnega razmnoževanja, in to preprosto kopiranje, ki je značilno za dolgočasne enoceličarje, tipične predstavnike nespolnega širjenja svojih lastnosti?
Hopla, Cene, čakaj! Pa saj niso taki samo enoceličarji. Tu razločno piše, da obstaja tudi neka vrsta kuščarjev, ki se lahko oplodi sama, torej s partenogenezo. In tu, črno na belem (no, prepričljiveje bi bilo na zelenem), da je tudi neka listna uš, ki brez težav menjava spolno in nespolno razmnoževanje. Mogoče pa je Janez Gorenc nekakšen mutant, izjema narave (ena na milijon ali mogoče samo ena na milijardo moških), ki ima sposobnost nespolnega razmnoževanja, sposobnost, ki smo jo vsi ostali smrtniki z evolucijo izgubili. Je Janez Gorenc kot tisti kuščar? Ali pa je morda bolj kot listna uš? Škoda, da ga nisem povprašal, kako je kaj z njegovim spolnim življenjem. Pa saj bo za to še vedno čas. Kasneje. Ko ga najdem. Razmišljajmo naprej! Denimo, da Janez res ima to posebnost … Nič denimo, dogodek sem vendar videl na lastne oči. Torej, Janez je sposoben delati sebi enake osebke tudi nespolno. Na primer: s kapljico sline. O tem pač ni nobenega dvoma.
Ampak zakaj njegovi kloni niso povsem enaki originalu? Že takoj na začetku je bilo mogoče videti, da ima vsak od nastalih klonov svoj značaj.
Tedaj se Cene lopne po glavi. Jasno! O značaju smo se vendar med študijem učili, da ljudem ni prirojen, temveč da se oblikuje pod vplivom okolja. Vlogo okolja, ki je vplivala na drugačnost klonov, pa sta tokrat pač odigrali obe reviji, ki ju je Janez uporabil za fotokopiranje. Prvi klon je nastal še brez tega dodatka (hm, mislim, da je Janez vzel kar prazen list), zato je tudi najbolj podoben Janezu, medtem ko sta obe reviji, modna in literarna, že kar krepko obarvali značaja preostalih dveh nosilcev Janezovih genov. Ja, vse se ujema! Samo … Samo to je, da bi se mi vsi kolegi smejali, če bi s takšno razlago postregel tudi v svojem kongresnem referatu. Ne! Treba bo vso zadevo predstaviti dosti bolj zapleteno! Ufff, še obilo dela me čaka!
In Cene se je spet zakopal v knjige.
Jana Kolarič piše z užitkom in strastjo. Svoj romaneskni prvenec Izpred kongresa, »neznanstvenofantastični doktor roman«, kot ga je sama poimenovala, je pred tremi leti brez posebnih upov poslala na anonimni natečaj ob tridesetletnici knjižnega kluba Svet knjige in za nagrado dobila – objavo. Njeno življenje brbota od ustvarjalnosti – piše otroške pesmi, za šolske odre prireja drame, prevaja, lektorira, urednikuje, za nameček pa je še mama štirih otrok.
Čeprav je Izpred kongresa njen prvi roman, v literarnih vodah ni novinka. Napisala je že vrsto dram, že nekaj časa pa ljubezen do odrskih desk združuje z ljubeznijo do otrok. Njim je namenjena Primadona, posebna zbirka založbe Tuma, za katero Jana dramska besedila prilagaja šolskim odrom. Z gledališkim virusom ji je tako uspelo okužiti ogromno otrok, ki so se že nekajkrat zbrali tudi na gledališkem festivalu otroških skupin.
Dramatika se ji zdi žanrsko zahtevnejša od romana. »Izpred kongresa sem pisala iz čistega užitka in šele ob samem pisanju ugotovila, koliko roman omogoča. Zame je bilo to osvobajajoče!« Njena domišljija je tako dobila krila in nastal je roman, v katerem ljudi v Klinično-kongresnem centru klonirajo kar s pomočjo fotokopirnega stroja … Romanu vsekakor ne manjka komičnih situacij, v katerih se izkaže avtoričina izjemna duhovitost. A Izpred kongresa je veliko več kot branje, ob katerem se lahko do solz nasmejite. »Sprva je bila moja ambicija napisati nekaj komičnega, a pisanje se je spontano sprevrglo v družbeno kritično satiro.«
Izpred kongresa je roman, ki opisuje en sam dan, a v njem se vse dogaja hitro – vsak od likov se spremeni in Jana pravi, da je med pisanjem vzljubila celo negativce. Pisala je nekaj mesecev zdržema, po cele dneve. Izpred kongresa je tako roman, napisan na dušek, ki se na dušek tudi prebere.
(iz članka Tine Košir Prekipevajoča energija ustvarjalnosti, v Elle, november 2006)
”