ISBN: 9789612315443
0 strani
Tip vezave: Trda vezava
Datum izida: 2006
Popkorn
Andrej E. Skubic

V začetku je bilo celotno vesolje neskončno zgoščeno, praktično v eni sami točki, in masa v tem času še ni bila ločena od energije. Vse se je začelo z zelo kratkim časom (10-34 sekunde) strahovito hitrega, eksponentno pospešujočega se napihovanja, ko se je celotno vesolje razširilo iz ene same, neskončno majhne točke do krogle s polmerom približno enega metra. V tem času pa se je že dovolj ohladilo, da se je eksponentno napihovanje prekinilo, potencialna energija inflatonskega polja pa se je pretvorila v strahovito vroče morje delcev, ki so se razleteli na vse strani.
Že v času ene sekunde po velikem poku so začela nastajati tudi prva atomska jedra, toda do nastanka prvih pravih atomov vodika in helija bo moralo preteči še celega pol milijona let. Pa tudi pozneje, v času, ko je vesolje iz kaše delcev končno postalo prozorno, ni bilo dolgo še nobenih zvezd, ki bi ga osvetljevale.
V času okoli dvesto milijonov let po velikem poku je začela oblake plina na nekaterih mestih, ki so bili posledica neenakomernosti v prvotni razporeditvi mase in energije, vleči skupaj njihova lastna masa, ki je ustvarjala gravitacijo, ukrivljenost prostora. Oblaki so na teh mestih postajali vse gostejši, v njih se je povečeval pritisk, s tem pa tudi temperatura. Plin je začel kmalu od pritiska žareti, in v vesolju se tako pojavi prva svetloba, kakršno poznamo danes. Toda na prvotno razžarjeno jedro zaradi gravitacije nenehno lijejo vse večje mase okoliškega plina, ki povečujejo pritisk in temperaturo; žarenje postaja vse svetlejše, sprošča se vedno več energije. Atomi se premečkajo v plazmo jeder in prosto razlivajočih se elektronov. Jedra, osvobojena svojih ovojnic, začnejo ob dovajanju vedno nove energije postopoma trepetati in se vse strastneje, vse nevzdržneje drgniti drugo ob drugo.
Končno začnejo jedra od vročine pokati. Nastane popkorn.

 
 Živjo, pravim pa se nasmehnem. V bistvu mi je skoraj za en moment nerodno, ko da je ona mene zalotila, takole z vrečko iz štacune pred vrati na izhodu iz kleti stat kar tako brez veze, ne pa jaz

Samo kdo bi si mislil! Kdo bi si mislil.
Mislim, pa jaz nisem nobena tercialka, samo včasih lahko pa človek tudi njih razume; včasih takole res vidiš kakšno res presenetljivo stvar.
Una tanova iz sosednjih vrat je! Pred kakšnimi tremi meseci se je priselila. Una lušna, tužna vrba. Pa kakšna pa zgleda! Povaljana, umazana, ko da so jo po blatu vlačili.
Pa saj je tudi jasno, da so jo! Zakaj bi pa drugače tako tužno zgledala, pa taka lepa doživetja ima za sabo? Obleko so ji popackali. Grde stvari so z njo delali. No, pa kaj se je zgodilo z »živjo«? A me ta sploh vidi? Pa lej jo, ta kar blodi.
Pogleda me na brzino, nekam stekleno, kot da ne ve, kdo sem. Ta menda sploh še ni poštekala, kdo živi okrog nje. Samo nekaj zagolči, pol pa kidne gor, kar mimo pa pred mano.
Za en moment mi skoraj kar srce malo bolj hitro udari.
Pa kaj, a sem tukaj zdaj jaz kaj zajebal, ali kaj?
Ne, ni mogoče. Definitivno je bilo vse v redu; vse se je prostovoljno dogajalo; sem zelo natančno poslušal. Če bi bilo kaj narobe, bi že vedel. Ajde, naj samo na kratko zadevo speljem od začetka:

 
Aaarrghh!

Dejansko doživi človek tako vse sorte presenečenja. Takle odbit krik na sredi šteng, ko gre skoz klet pa čisto nedolžno nosi gor vrečke od trgovine iz garaže. Jebemu boga! Da ti grejo lasje pokonci. Pa saj v bistvu sploh ne tako, ko da je tam not kakšno nevemkakšno sranje. Sem se ustrašil, valda, človek ne pričakuje, samo ne, ni pa to bil glih kakšen un koljač z nožem ali kaj takega. Je bil bolj en tak krik presenečenja. Eden se je v kleti pustil presenetit. Pa mogoče tudi ne čisto stoprocentno presenetit: ko da je sicer pričakoval, da se mu bo nekaj zgodilo, pol pa, ko se mu je res zgodilo, je bilo še toliko bolj luštno, kot je že prej mislil, da bo, pa se ne more več zadržat pa naredi: aaaaargh!!!
In pol tukaj, nezgrešljivo, najprej en ropot, pol pa butanje, suvanje, nabijanje v lajšte; to se dogaja. Sami znani zvoki. Sredi belega dneva, v tej lepi pomladi. Saj se da razumet: bo kmalu gregorjevo, na to pa tudi v tem okolju nismo neobčutljivi.
Samo ena vrata od kleti v hodniku so odprta; čigava? Nisem mogel vedet, je bilo predaleč. Pa itak, mislim, ko da vem, katera klet je od katerega. Samo mislim, vseeno: prasice! V taki svinjariji. A se ne bi dalo toliko cajta zadržat, da enkrat ata pa mame ne bo doma?
To so bile misli, ki so mi v unem momentu rojile po glavi, čeprav dobro, to v bistvu ni uno, kar sem zares hotel povedati, pa so itak narobe sklepanja.

 In tole bi znal bi začetek čudovite zgodbe. Uspešni šišenski podjetnik razkrinkal tolpo kletnih jebcev.

Pod enim od koseških blokov so se med kupi stare krame pa vrečkami strupa za podgane dogajale vznemirljive stvari, je povedal naš vir, ki pa ni želel biti imenovan. Ker bi potem zgledalo, ko da nima drugega dela, ko da špijonira za sosedi
V bistvu sem hotel nekaj drugega povedat. Kako je vse skupaj tole dolgo trajalo. Butanje niti ne tako dolgo, mogoče manj ko dve minuti. Pol pa dolgo nič. Dolgo; tako dolgo kompletna tišina, mogoče samo tam eno tako počasno, stokajoče dihanje, pa nobenega ven, da bi si človek že mislil, kaj, a so po orgazmu še malo zadremali? Kaj, a kar na betonu? Ali pa na posebej za to prirejenih stalažah? Pol je to mogoče še bolj sofisticirano, kot bi si človek mislil – mogoče je to … Samo ne, spet bluzim.
Sem moral skoraj pol ure čakat, da je kdo ven prišel. Lej si jo no pol. Soseda. S sosednjih vrat. Ti-ti.

 
 Pozorno gleda vse posode, polne mazavega kajmaka, fino nadrobljene skute, namazov z drobnjakom, papriko, bučnim oljem, česnom, zelišči pa kar je še tega vraga. Krave, koze pa ovce so dale vse od sebe, da so ustvarile ta čuda, namaze, jogurte, kisla mleka, sirotke, pinjence pa sire, sveže, uležane pa starane, čakajoče na žlico, nož ali pa ribežen. Oblečeno ima črno jaknico pa kavbojke, tokrat čisto nič povaljane, na nogah ima svetlo rjave usnjene čevlje, oči ima sive, to zdaj prvič vidim, pa pegice okrog nosa. Lase ima črne, malo daljše okrog ušes, za moj okus bi mogoče lahko bili malo daljši. Samo kaj, človek ne more imet vsega. Zelo diskreten mejkap, tak, ki zgleda, ko da ga ni, samo da je koža nekam sumljivo gladka pa popolna.

Baba pred njo v vrsti v sto mater zavlačuje, grom jo udari, pa filozofira o relativnih vrlinah mlajše pa majčkeno bolj starane kmečke gavde pa o tem, ali je sir iz kozjega kislega mleka boljše povaljati po prahu iz brinovega oglja ali pa ga pustiti kar takega, kot ga je bog dal. Prodajalka je čudežno potrpežljiva pa informativna.
Ne, postara se pa ne dobro, nas nazadnje razsvetli, in cela vrsta zajame sapo: ooooh. Še stara krota se zdaj končno očitno zadovoljna odvleče proti svojemu domačemu okolju, ki mora biti vlažno pa senčno, verjetno kakšno atrijsko stanovanje v terasastih blokih, obrnjeno na vzhod.
Trideset dek kosca, pravi Seksa pa nemudoma požanje moje še dodatne simpatije. Vsaj ne pada na une izumetničene sire s papriko, česnom pa olivami. Zato ker, dragi moji, olive pa česen se jé zraven sira, ne not, to je tako, ko če bi še vino zlil not v sir, da ti ga ne bi bilo treba zraven pit. Pa kakšna je pa kaj ta kozja skuta z drobnjakom? vpraša.
Super je, mi uide. Ne obrne se, samo ošine me s pogledom.
Zelo dobra, fajn se maže, pa ni premočna, pravi prodajalka.
Ma, ne sekajo dosti ven une koze, pravim ustrežljivo, jih česen pa drobnjak glih prav prekrijeta. Samo mislim, zdaj, če ste bolj v službi v stiku z ljudmi, pol je boljše, če jo bolj zvečer jeste. Razen, mislim, če bolj ponoči delate … to jaz ne vem, kaj vi delate … a bolj ponoči ali bolj podnevi? pravim čisto instinktivno pa zdaj že do konca idiotsko, ker se je zdaj že majčkeno obrnila pa me gleda, češ, kaj si mi pa ti za en faktor? Saj se poznava, a ne da se poznava? Jaz živim na sosednjih vratih, se meni zdi.
Saj ne bi vedela, v bistvu, pravi Seksa. Jaz živim odzad, za vrati. Dajte mi kar to skuto, za eno tamalo skledčko, prosim, jo bomo sprobali.
Deset minut pozneje, ko je za mano poskus nakupa tridesetih dek kmečke gavde (zrele, pa ne me jebat), tek za njo pa neuspešno poniževanje v obliki najprej diskretnih pa pol zmeraj bolj zateženih vabil na kavo ali čaj ali žganje ali pline, se odločim, da bom tole sranje rajši začel na novo. Ej, kaj se mi zdaj ta tukaj toliko dela pametna?

...
KRITIKE
Najboljši roman iz sodobnega življenja na natečaju Cankarjeve založbe 2006.
Župančičeva nagrada 2007.