Menhel, se je narejeno energično predstavil in mi v pozdrav pomolil vlažno mrtvo ribo od dlani. Njegove oči so bile motne in begave, oblečen je bil kot predavatelj s kranjske Sorbone, v brezhibno obleko z bizarno škrlatno kravato. Sedli smo. Neupoštevaje bonton sem kar planil s fakti na dan:

»Jutri ob devetih zjutraj na parkirišču hotela Rašid, brez zamere, bi lahko videl vaš potni list?«

»Gospod Menhel, nemški potni listi so že leta take barve, kot je vaša kravata, samo malo temnejši, take barve so pač potni listi Evropske unije. Vaš je zelen, veljavnost mu je že davno potekla in vi ste šli datum popravljat s kemičnim svinčnikom.«

»Ne, ne, ne, veljavnost mi je podaljšal nemški ambasador v Bagdadu osebno, poglejte njegov podpis.«

»Nemško veleposlaništvo je bilo že pred časom v celoti  evakuirano, vem, sem bil tam.«

»Poglejte, z veseljem vas zapeljem teh 3.500 km do Ljubljane ali pač kamor že nameravate. Če se vam na kateri od mej zatakne, boste sami. Velja?«