Vzorec je bil vedno isti: Kemping internacional, šotor Induplati Jarše z dvema spalnicama in razkošno poljsko sprejemnico, levo Švabi, desno Makaronarji – sami bivši okupatorji. To mi niti ni šlo v račun, čeprav je oči elokventno razložil, da jih na ta način ekonomsko izčrpavamo, v redu, ampak zakaj mi morajo potem vsako noč kruliti dva metra od okna? S svetovne politike se mi je fokus kmalu prestavil na brhko Novogoričanko, hčerko prijateljev družinskih prijateljev. Vedno smo kampirali v tropu – z armado bivših okupatorjev nikoli ne veš – ampak tale Novogoričanka mi je bila nova. Opazil sem jo šele, ko jo je moja mama pohvalila, popolnoma neumestno, če se mene vpraša, da izgleda kot zrela breskvica. Pofukal te bom, sem si rekel in hitro preveril, ali me kdo od prisotnih ni prečital kot knjigo. No, to se je potem tudi zgodilo.