Jesensko listje

Vode, mogočne reke,

mrtvo listje, ki polzi skozi veter.

Smešni zapravljeni čas. Otrok

v prevelikih čevljih na jesenskem listju.

Drobim ga s stopali skozi mehkobo popoldneva.

Sena pošilja sapo in tebe, ki si čakanje.

Koliko se te je zlilo po tej reki,

kolikokrat si šla prezrta, osamljena

ali z nasmehom na zardelih licih

ob Rodinovih skulpturah, skozi slušalko

poslušala zapis zgodbe o Camille in Augustu,

zgodbo dveh, ki ju je premagal kamen.

Kolikokrat si drobila listje, zrla v vence

hiš, kot bi si hotela izbrati svojega,

zrla skozi okna na cesto v obraze,

ki so se te želeli dotakniti in si sredi dolgih noči

izpirala tišino, ki je rezala vate.

Poznam te, ljubezen. Poznam slovesa in objeme,

poznam tvoj vonj in tvoj dotik.

Si v tem mestu, kjer na podzemnih stopniščih

preskakuješ revščino dneva, v kavarnah

na prsih gojiš šansone in si v pogledih,

drznih ali plahih, pravzaprav povsod,

kot stotera senca, še upam sestaviti tišino?

Jo zmečkati v kepo in zalučati sreči naproti,

se kot reka spustiti vanjo, ji slediti,

se razvajati in vonjati zimo kot napoved

tvojega ponovnega pobega?

Poznam te, ko je tih večer na severu Evrope

in so konji mirni obrisi na ravnini.

Gamla Stan je ogrnjen v konstelacijo luči

in zadnji pikniki ugašajo na obalah mesta.

Tvoja govorica je drugačna, a kot povsod

tudi tu prispeš v molk. In bivaš. 

V majhnem klepetu osvajaš ped za pedjo.

Medtem se zrak segreva. Sever ni več

sever in jug kdaj vidi tudi sneg,

a je še vedno hlapljiv … in diši po tebi.

Noč lomi podobe bogov.

Pod kamnite arkade skrijem svoj obraz,

čakam, opazujem, ližem hlad – senco in

svetlobo, ko se igrata. In ti si blizu.