Po nekaj minutah gledanja televizije sem začel preklapljati kanale. Najprej počasi, nato pa vse hitreje. Sliko na zaslonu sem pustil samo toliko časa, da sem približno zaznal, kaj gledam, nato pa preklopil. Pred mano so se zvrstili nasmehi ljudi iz reklam, pa trpeči obrazi suhih črncev iz dokumentarcev, obrazi voditeljev informativnih oddaj, dietni jogurti, zaskrbljen policaj, prevleka za posteljo, vojak, eksotična lepotica, kitarist neke rock skupine, balerina, loterijska srečka. Nikoli v življenju še nisem videl boljše oddaje. Zaobjela je vse in v nesmislu privedla do ultimatne zahteve naše generacije, zahteve, ki smo jo pregnali do vseh meja dobrega okusa – zahteve po zabavi in sreči. Nato sem zaprl oči in menjaval programe še hitreje in poslušal zvoke in naenkrat sem bil v lokalu in pred sabo sem videl množico ljudi, ki so imeli skrpane oči in so plesali in jaz sem zaplesal z njimi in vse luči so utripale, glasba je histerično spreminjala ritem, mi pa smo plesali, tam je bila Anita, pa Goran in cimer ter Veronika in Nika in Maša, vsi brez oči, a gledali so mene, jaz pa si nisem nikogar upal pogledati v obraz, samo plesal sem naprej in naprej in glasba se je mešala in mešala in vsi so se mi približevali, cimer me je pljunil v obraz in vedel sem, da ve za Niko, Goran me je zgrabil za rit in zmaknil sem se, a sem trčil v Anito, ki mi je pokazala prerezano zapestje, iz katerega je lila kri in v tej krvi se je kopala gola Maša in s telesom risala vzorce po tleh lokala in že ko sem hotel zakričati, je glasba naenkrat utihnila in vse je izginilo.

Med pritiskanjem na gumbe sem očitno zadel tistega, ki ugasne televizijo.

Obrisal sem si poten obraz in globoko zadihal. Zaspal sem kar na kavču.