Na svojem dvorišču

»Kaj pa je na morju?« sem vprašala med kosilom. Oče in mama nista dvignila pogleda s krožnika, stari oče in stara mama pa sta se jezno spogledala. Seveda, hiša, v kateri smo živeli, je bila njuna in njuna je bila kuhinja, njuni so bili tudi miza, krožniki in kosilo. In besede. Nimaš besede, če si stara pet let, sploh pa ne pri njunem kosilu. In nisi ti tista, ki bi smela odpirati teme družinskih pogovorov. Zato sta se stari oče in stara mama jezno spogledala. Zato ker sta bila jezna name. In na vse, ki niso spoštovali njune dobrote, še zlasti pa njune lastnine, na kateri sta tako dobrodušno prenašala manj zaslužne.

»Kakšno morje vendar,« je rekla stara mama. »Kje to pobiraš? Juha se ti bo ohladila. In zakaj spet najprej ješ samo rezance, juho pa popiješ na koncu? Jé se oboje hkrati. Kar se hkrati kuha, se tudi hkrati pojé.«

»Ničesar ni na morju,« je stari oče odstavil usta z roba krožnika, iz katerega je ravnokar izdatno posrebal čisto juho, »ničesar takega, kar bi nas zanimalo. Le vročina, slana voda in kamni, to pa imamo tudi doma.«

»Tako je,« je nazadnje le rekla stara mama. »Nikamor ti ni treba hoditi, saj imaš nas doma. Vse imaš na svojem dvorišču.«