Tip vezave: Trda vezava
Datum izida: 2001
Damjan v akciji
O tem, kaj se pravi počenjati pizdarije in da človek ni zmeraj za vse sam kriv. Kako Damjan od svojega brata (cirka 1,85 m) ni dobil niti ene marke. O zapijanju in rezanju žil. O nožih in sekret školjkah. Zakaj je dobro poznati raznorazne ljudi od Fužin do Dolgega mosta in se izogibati kaktusov. Tudi akinetoni in alko niso najboljša kombinacija.
Potem ko sem mulariji v skupini povedal vse o svojem drugem imenu in še več, kot sem sploh mislil povedati, sem dva tedna molčal. Tako kot sem napovedal prej: ždel sem z njimi, a nisem ničesar izustil, še skomignil nisem z rameni, tudi to se mi ni zdelo vredno. Nisem hotel odpreti gobca, sploh pa ne tedaj, ko so me spraševali, ali se v skupini slabo počutim - kot da bi se v taki skupini lahko dobro počutil. Če bi mi bilo dobro, me sploh ne bi bilo tam. Če bi mi bilo dobro, bi se sončil na morju. Takrat pa sem bil vsega sit. Šli so mi na živce, ker so me nenehno kaj spraševali in Vlado, vodja skupine, najbrž kak socialni delavec, si je vse zapisoval. In nikoli ni bil zadovoljen. Kar koli sem rekel - on je hotel slišati še kaj in še več in skoz mi je težil, kako sem se pri kakšni zadevi počutil. Zakaj si to naredil, zakaj nisi tega naredil, zakaj in zakaj. Saj sem si rad včasih zamišljal, da bi kdo napisal knjigo o meni, saj bi bilo kaj pisati, a ne tako, kot to počnejo tile tukaj, da se človek počuti ko na kapsariji. Če me ne zaslišujejo, me pa skrivaj opazujejo - a to sem jaz že zdavnaj spregledal, in potem vsi socialkoti v svojih pisarnah do nezavesti razglabljajo, le kaj se plete v tej moji glavi. Jaz že dobro vem: čim obrnem hrbet, staknejo glave in premišljujejo, kaj se grem in zakaj sem tako nemogoč. Ampak mene nihče ne spozna kar tako! Jaz točno vem, kaj govorim, in povem samo to, kar hočem, da drugi slišijo. Če je treba, tudi naložim, ni problema.
Zato nikomur na svetu nič ne pomaga, če preži name ali me priliznjeno sprašuje, kako se počutim. (Že večkrat sem povedal, pa bom še enkrat; ljudje se samo delajo, da jih zanima, kako se počutiš. V resnici pa ti še privoščijo, če ti v življenju kaj škripa.) Že dvakrat sem jim zabrusil, naj mi prinesejo gajbo pira, če so že tako prijazni, pa se bom takoj bolje počutil. Komu pa se ne bi dvignili živci, če bi ga ob desetih zjutraj spraševali, ali je mogoče kaj živčen. Vendar so vsi še kar prijazni z mano, če povem kaj o sebi. Tri bejbe iz skupine, nobena nima več ko osemnajst let, me poslušajo z odprtimi očmi in zraven stokajo, kako dobro je, če se človek odpre. Včasih bi jih najraje na gobec, saj govorijo večje neumnosti kot moj Roki. Mogoče pa se samo delajo, da jim je fajn v skupini; meni se prej zdi, da so kar naprej zadrogirane. A noben ne razume, da se ne morem kar naprej naprezati z resnimi temami. In če človek že mora sedeti v skupini norcev, gotovo ni najbolj pripravljen na zatežene in globoke pogovore o svojem življenju. Ne vem, zakaj moramo tukaj sedeti in v zrak gledati ali pa govoriti bedarije in se dolgočasiti. Lahko bi počeli kaj pametnejšega, sam ne vem kaj, ker to ni moj poklic, lahko pa bi sestavljali kakšne lesene ptiče (tiste, ki pobirajo cigarete iz lesene škatlice) ali delali igrače za revne otroke. Jaz bi z največjim veseljem tudi travo kosil, vse bi naredil, da le ne bi vsi tako zijali vame in čakali, da spregovorim.
…
