»To je bil pravi električni šok, od katerega si še zdaj nisem opomogla,« je zatrjevala prijateljici Amedeji in ji natanko opisala svoje občutke. Njej je to lahko povedala. Z babico Rosvito pa je šlo malo težje. Kako naj bi ji obrazložila, da se ji že ob misli na Lina kar koža naježi.

 »Saj si žaba, ne pa jež,« bi rekla babica. Ampak kadar je krastača zaljubljena, se lahko počuti tudi kot jež. In mogoče jo prav zaradi tega daje nespečnost, saj so ježi nočne živali.

 Tako je Klotilda zvečer najprej dolgo gledala nebo in iskala nebesna znamenja. Najdlje se je pomudila pri ribiški palici in preluknjanem čolnu. To sta bili njeno in Linovo znamenje. Potem je prebrala horoskop. Pospravila sobo. Si stiskala bradavice. Obula čevlje z visoko peto in se ovesila z babičinim nakitom. Pričela plesti pulover, ki so ji ga čez teden dni zavidale vse žabe na šoli. In nazadnje kakšne petstokrat poskušala zaspati. Toda oči so se ji zaprle šele proti jutru.

 O, ko se ji le ne bi! Krastače ponavadi sanjajo zelo lepe sanje. Zjutraj se jih sicer ne spominjajo, a zato se na njihovem obrazu izriše prečudovit nasmeh. A gorje, če jim zmanjka kakšna ura spanja. Tedaj se v sanje prikradejo najstrašnejši stvori, kar si jih more zamisliti krastača. Podvodni možje z vijoličnimi kodrastimi lasmi. Ognjene ščuke. Leteči jazbeci. Vesoljski pupki. Močvirne vile, ki nenehno prepevajo ratatatatatata. In nobena od teh pošasti zjutraj ni pozabljena! Šele pozno popoldne se sanjalcu glava nekoliko razkadi.

 Toda zaljubljenost je zaljubljenost in srečanje s sanjskimi pošastmi je preizkus trdnosti ljubezni. In ponavadi se spanje vrne po nekaj dneh. Pošasti so pozabljene, ljubezen še bolj trdna.