»Preprosto ni bil kriv, po nobenih zakonih, ne pravnih ne tistih, skritih najgloblje v ljudeh, ki jih sicer ne razumemo povsem, a vemo, da ne trpijo ugovora. Če seveda ni krivda tisti čudni občutek, ki ga je prevzel nekaj trenutkov pred nesrečo, občutek, da drsiš po nevidnih, nedoumljivih tirih, s katerih se ne moreš odtrgati in tudi ustaviti se ne moreš. Drsiš proti tistemu, kar se mora zgoditi, in tega se jasno zavedaš, četudi vse do konca ne veš, kaj se bo pravzaprav zgodilo in kako. A temu bi prej kot krivda rekel spoznanje nujnosti, in to še zdaleč ne prijetno, saj se ob njem počutiš kot nemočna živalca v rokah objestnega otroka. Poskušaš biti neviden, hkrati pa iščeš izhod iz železnega objema, ki ti lahko vsak hip zdrobi kosti, iztakne oko, populi brke, zavije vrat … Izhoda ni ali pa se vrzeli, že hip zatem ko jih opaziš in ti vzbudijo upanje, brezobzirno zaprejo in up pokončajo z eno samo neusmiljeno kretnjo. Le ugibaš lahko kaj te bo doletelo. Ali pa ti je konec koncev prizaneseno, a ne povsem. Za odpustek moraš gledati, kako se nekaj hudega dogaja nekomu drugemu, in čeprav bi rad posegel vmes in pomagal, ti to ni dovoljeno in tudi pogleda ne smeš odvrniti. Priča si, obtožena na samoobtoževanje in samospraševanje do konca svojih dni, priča, v kateri mnogi vidijo storilca.«