Skupni spomini

Stal sem pod drevesom. Bil je vroč poletni dan. Spominjam se miru, ki je lebdel v zraku. Mogoče so tam bili še škržati, petje ptic, veter v krošnji… Ne vem več, kako sem prišel k drevesu. Ne vem več, kje je stalo drevo. Drevo s široko krošnjo. Včasih se mi zdi, da so pod krošnjo vsepovsod ležale suhe iglice, spet drugič se mi dozdeva, da so z vej viseli sadeži. Jabolka? Hruške? Ne vem… Zelo natančno pa se spominjam podobe nazobčane črte smrek, ki je na obzorju delila nebo in zemljo, in neprijetnega občutka strahu, da so me pozabili, da sem sam, da ni nikogar, ki bi ga v tej pokrajini poznal… Bil sem otrok. Star sem bil štiri, morda pet let. Ravno toliko, da ne vem, če so bila podoba pokrajine in drevesa nad mano resnična ali pa so mi o njih samo pripovedovali. Nisem povsem prepričan, če se mi vse to ni samo sanjalo. Če ni podoba velike krošnje in otroka po njo samo del nekega sanjskega filma. Morda sem podobo celo povzel iz kakšnih popolnoma tujih spominov… Morda sem o njej bral v kakšni debeli knjigi… Ne vem… Podobe so kljub vsemu zamenljive… Vendar… občutek širjave in neskončnosti, ki se je v času zgodnjega otroštva prvič naselil v meni, je tako močan, da sem včasih popolnoma prepričan, da je podoba nazobčane črte smrek, ki delijo nebo od pokrajine, resničen in samo moj spomin…

Spomin pa spremlja tudi dogodek. Tudi zanj ne vem, če se je zares zgodil. Dogodki namreč obstajajo v našem spominu kot dinamični drobci… O dogodkih govorimo in jih opisujemo, o občutkih molčimo. Občutki so spoznanja, ki nas spreminjajo (spoznanje, da je svet velik in da smo v njem sami), dogodke pa včasih tudi posvojimo in jih pripovedujemo, prepričani, da so se nam zares zgodili. In dogodek, ki se je zgodil v dolini, nad katero je pod široko krošnjo drevesa stal otrok, je bil takšen: Najprej se sliši zvok. Blago brnenje, ki se bliža… Po cesti pripelje avto. Prah se dviga za njim. Avto čudno vijuga. Otrok pod drevesom spusti pogled od obzorja proti cesti… Strah, da se je izgubil in da je sam na vsem neskončnem svetu, se za hip umakne… Zrak okoli otroka zatrepeta… Oko spremlja avtomobil… To ni več podoba. To je nadaljevanje podobe. Na blagem ovinku avtomobil zdrsne s ceste in se prevrne v jarek. Zvoki pokrajine se umaknejo… Tišina, ki sledi, je gluha. In traja. Traja v nedogled. Traja kot življenje. Iz avtomobila se belo kadi. Potem avtomobil zagori s počasnim in dolgim sikajočim plamenom. S polja pritečejo ljudje. Prej jih ni bilo. Prej je bila samo pokrajina in na obzorju nazobčana črta smrek, ki para nebo… Zdaj so ljudje, zdaj se dogaja, zdaj se bo podoba spremenila v spomin. Otrok stoji pod drevesom kot pod velikim, varnim dežnikom in nemočno opazuje. Iz avtomobila kmetje izvlečejo otroka, potem še moža. Deklica je oblečena v rdeče krilo. Njen črni šolen obleži v prahu… Avto zgori do konca… Nihče ni mrtev… Možakar, ki je sedel za volanom, očitno dekličin oče, zmedeno teka okoli avtomobila… Sicer pa je vse v redu… Pokrajina se počasi umirja. Rana v njej se celi. Vrnejo se zvoki: ptice, brenčanje čmrljev, škržat v travi, veter v krošnji… Zdaj otroka nekdo zagrabi za roko in potegne izpod krošnje, ki nenadoma sploh ni več tako velika, sploh ne več tako vseobsegajoča in varna… Tu si! Reče ženska, ki drži otroka za roko. Ženska je otrokova mama. In ga stisne k sebi. Tudi vonj njenega krila se zapiše v spomin. Vsepovsod smo te iskali. Mislila sem že, da sem te izgubila… Mama zajoka z glasnim jokom. Tu se dogodek konča in se začne spomin…

Ne vem več, kje se je vse to zgodilo… Obstaja kar nekaj krajev… Vas ob morju, kjer sem kot petleten otrok preživel nekaj dni… Vendar tam ni smrek… Smreke v spominu pa so bile goste in temno temno zelene… Morda se mi je to zgodilo na nekem izletu, v gorah… Vendar v spominu ni kamnitih sten, v spominu je ravnina in nazobčana črta smrek, ki deli nebo… Mama mi je pripovedovala, da sem se nekoč izgubil, vendar trdi, da je bilo to v mestu, na tržnici, neko deževno soboto… In da moj strah izvira od tam… Morda pa se je spomin sestavil: od nekod so prišle smreke, od nekod drevo, od nekod avtomobil in od nekod deklica z rdečim krilom in šolen v prahu… In od nekod, povsem od drugod, strah pred samoto, spoznanje, da je svet velik in neskončen in da je otrok v njem izgubljen…

Čez mnogo let, ko je spomin na dogodek v dolini že bledel in je ostala samo podoba otroka pod drevesom, kot da bi jo gledal nekdo tretji, kot bi jo nekdo tretji zapisal v nekakšen nikoli do konca napisan roman, sem jo srečal… Bila je povsem običajna in jaz povsem običajen. Dišala je po poletnem dežju in tudi spoznala sva se, ko je padal poletni dež. Na notranji strani stegna, tik nad kolenom, je imela za dlan velik madež… Ko sem bila še otrok, smo imeli nesrečo. Opeklo me je, ko so me potegnili iz avtomobila.

Ko sem jo poljubljal na sled davnega skupnega spomina, z ognjem vžganega v mlado in dišeče telo, mi je še rekla: Bilo je drevo. In pod drevesom je stal fant. To je vse, česar se spominjam.