< nazaj na vse objave

Preko Društva pisateljev imamo možnost koristiti izmenjavo in mesečni kreativni počitek v kartuziji Ittingen v severni Švici, kanton Turgau. Nekje med Konstanco in Baslom. Prostor je izjemen. Kartuzija danes živi v laični obliki, kot muzejski, kulturni in seminarski center. Sicer pa izhaja iz 16. stoletja in baročno opremljena. Mnoge celice  in prostori opatije so spremenjeni v muzejski prostor oziroma v galerijo za sodobno umetnost. Tri hišice nekdanjih kartuzijanskih menihov so za nekaj tednov na razpolago tujim gostom. Kloštrski vrtovi so odlično vzdrževani. Mož vrtnar, ki zanje skrbi, ima nekaj mladih pomočnikov in so pravi zgled kulturne in botanične krajine. Za literarno osebo, ki se tako ali tako dotika večnosti in z njo intenzivneje živi kot pa z gibljivim časom, je kontemplativni obisk prava mana. Sam sem letos slab mesec prebival v drugi hiški z leve. Voda in elektrika sta dostopni. Kartuzijo kot vedno obkrožajo sadovnjaki (vir sadja in žganja), na pobočju nad njo pa vinograd, v katerem prebivajo prijetne ptice (kosi, srake, detli, šoje, vrane). Golobov ni. Torej vse na visokem nivoju. V kartuziji se dobi odlično vino, pridelano iz tukajšnje trte.

Pozor na elektro vtičnice: nismo več v EU in mera je drugačna!

 

Izmenjava z Društvom pisateljev iz Švice je zelo pohvalna. Zahvala gre tudi našemu Društvu. Bivanje v kartuziji Ittingen je za vsakogar, ki bi rad imel mir in pisal, navdihujoče. Mir, urejenost, odklop od posvetnosti, asketska hrana po lastni izbiri, miselna selitev v druge prostore. Vse v duhu kartuzijanskega reka:

beata solitudo, sola beatitudo.

Toda pozor: dobri stari puščavski očetje so vedeli, da se ravno v samoti prebudi podzavest in človeku začne nagajati temno brezno neznanih sil, spominov in vsega mogočega. Med njimi pa hudiček.

Na freski v cerkvi je izvrsten prizor: mož se je umaknil med skalne police, da bi užil mir in zbranost. Ni želel imeti stika z drugimi (telefončkov še niso poznali) in prosil je sobrata, naj mu dnevno kar po vrvi spusti obrok hrane. A glej ga vraga: prav takšne duše skromnih ljudi ga najbolj jezijo in brž priteče, da bi jim nagajal.

 

 

 

Igor Škamperle