KULTURA V MNOŽIČNIH OBČILIH?

1, Množična občila (časopisi, radio, televizija, internet…) seveda tudi sami predstavljajo pomemben segment kulture in vprašanja, zapisanega v naslovu, ne gre razumeti samo kot vprašanje, kako množična občila obravnavajo (predstavljajo, vrednotijo…) kulturo in še posebej umetnost, temveč tudi kot vprašanje, kakšna je kultura, ki jo predstavljajo množična občila sama. Vprašanje je tem bolj pomembno, ker množična občila zavzemajo vedno večji delež (celote) kulture. Za marsikoga ali celo za večino ljudi so množična občila celo edini segment kulture, ki jih sploh (dejansko) doseže.

2. V kolikšni meri in kako množična občila še omogočajo/dovoljujejo navzočnost drugih segmentov kulture, zlasti umetnosti v množičnih občilih? Tu gre za več vprašanj:
2.1. Najprej za vprašanje današnje vloge množičnih občil kot posrednikov t.i. elitne kulture oziroma vprašanje, ali in kako množična občila danes še omogočajo predstavljanje in še posebej objavljanje del s področja »elitne« kulture oziroma umetnosti. Včasih so v časopisih kot podlistki ali kot posebne priloge redno izhajala dela pomembnih pisateljev, romani, novele, kratke zgodbe; radio in televizija sta po eni strani posredovala (in seveda še posredujeta, vendar v manjši meri) literarna dela, glasbena dela, gledališke uprizoritve in hkrati gojila tudi določene oblike in zvrsti, ki so se bile prilagojene naravi občila, vendar so nastajala kot oblike »elitne« kulture, kot npr. radijska igra, TV-igra, TV-film…). Danes se po eni strani zdi, da je »posredovanja« vse manj (velja tudi za slovenski javni radio in še bolj za javno televizijo), po drugi strani pa se lastna kulturna oziroma umetniška produkcija vedno bolj podreja zahtevam in pravilom množične kulture.
2.2. Nadalje gre za vprašanje poročanja o dogajanju na drugih področjih kulture. Prevladuje občutek, da se prostor in čas poročanja o kulturnih dogodkih, zlasti o izrazito umetniških krčita, čeprav v mnogih primerih uredništva dokazujejo in tudi uspešno dokažejo, da to ni res. To najbrž pomeni, da se krčita zlasti prostor in čas, ki ga množična občila namenijo informirajo o dogodkih, ki bi jih lahko uvrstili na področja izrazito elitne kulture, po drugi strani pa se povečujeta prostor in čas, ki ga množična občila namenijo informiranju o dogajanju na področju množične kulture oziroma poročanju o dodatnih, za same dogodke manj bistvenih razsežnostih dogodkov, ki sami po sebi sodijo na področje elitne kulture (npr. o družabni plati dogodkov s področij elitne kulture).  
2.3. In ne nazadnje gre za vprašanje odnosa oziroma načina prikazovanja in še posebej vrednotenja (kritika) dogajanja na področju (elitne) kulture v množičnih občilih. Slišati je sodbe, da je vse manj kritike v pravem pomenu besede, in da zaradi tega pomemben del dejanskega ali vsaj možnega občinstva (bralcev knjig, gledalcev gledaliških predstav, poslušalcev koncertov…), ki ni dovolj angažiran ali tudi dovolj kompetenten, da bi spremljal nemnožična javna občila (npr. revije za kulturo, morebitne specializirane programe znotraj množičnih javnih občil, npr. 3. program Radia Slovenija ipd.) ostaja brez možnosti za branje ali poslušanje resne kritike, ki pa ne bi bila že preveč strokovna (čeprav je mogoče po drugi strani domnevati, da pa v posameznih množičnih občilih na nek način ohranjajo, čeprav v skromnem obsegu, navzočnost kritike, ki je dejansko prezahtevna za ta segment občinstva, kot da gre za nekakšno iskanje alibija v dokaj skromnem obsegu).