< nazaj na vse objave

Cleveland

 

Cleveland

To mesto velja za središče slovenstva v Združenih državah. In res, tu sva s Špelo spoznali največ ljudi, ki razumejo in govorijo slovensko. Najbolj sva bili veseli otrok, ki skušajo čebljati po naše – bolj ali manj uspešno.

V Cleveland sva se iz Detroita pripeljali v prastarem busu. Se kar veliko vozim z njimi po Sloveniji, pa tako starih ni na naših cestah, prisežem, da ne. Bi šli na vlak, pa med Detroitom in Clevelandom sploh ni železniške povezave! Večina ljudi, ki potuje z busom, spada v skupino najrevnejših prebivalcev. Na busu je bila na primer gospa pri petindvajsetih, obložena s kilogrami, z zobmi, razjedenimi od sladkih pijač, za njo pa sta stopicala deklica in deček, očitno njena otroka, deklica bledokoža in deček rahlo obarvan. Oblečeni so bili v zanikrne stare trenirke. Ko smo se ustavili na bencinski črpalki, sta dobila, uboga pet in triletnika ogromen hamburger, iz katerega se je cedilo od maščob in vsak po pol litra koka kole. Bljak. O.K., včasih človek spije koka kolo … da pa bi se ves čas nalival z njo in zalival z njo otročke??? No, ja, mleko pa tu tudi ni kaj prida, okus ima po belo obarvani vodi. V rjavo obarvano vodo, ki ji pravijo kava, naliješ nekaj smetane, da ima vsaj malo okusa po kavi z mlekom.

Na avtobusni postaji (to je bilo v sredo) naju je čakala gospa Marija Sedmak, priseljena v Ameriko sredi sedemdesetih let, sicer pa mama sedmih otrok in učiteljica v sobotni slovenski šoli. Prespali sva pri njih, torej pri Sedmakovih.
Ja. Pri Sedmakovih naju je čakalo nekaj presenečenj: najprej čisto taprava goveja juha (juhej, juhej), doma pečen kruh in štrudelj, po koncu kosila pa še taprava turška kava, skuhana kar iz našega Bar kofeta. V Clevelandu namreč obstaja trgovinica z »domačo« robo; tam lahko dobiš recimo kokto ali pa laško pivo.

Prvo branje je bilo v sredo zvečer v eni od javnih knjižnic,, mislim, da je bila Euklid Public Library.
Polna dvoranica, veliko otrok, predstavitev Spominčic, Lojze in na koncu še Župce, kar online. Vsem je blazno všeč interaktivna zgodba o medvedu in miški, ki gresta po nakupih v The biggest Slovenian Mall (to sem si seveda izmislila in to poslušalcem tudi povem). Zelo se jim zdi smešno, da mi rečemo AKCIJA, kadar oni rečejo, da je nekaj ON SALE.
Zelo zanimivo se jim zdi, da tistemu pecivu iz jabolk rečemo ŠTRUDL, v knjige ali na jedilne liste pa napišemo JABOLČNI ZAVITEK.
Po branju vedno sledi pogostitev, potica in štrudelj, ki ju napečejo gospe, Slovenke po rodu.

Drugo branje včeraj zvečer v »sobotni slovenski šoli« v prostorih katoliške osnovne šole. Poleg šole stoji ogromna cerkev, ki so jo zgradili slovenski katoliki, enkrat po drugi svetovni vojni.
Ja, še beseda ali dve o dr. Zvonetu Žigonu. Gospod je generalni konzul republike Slovenije v Clevelandu. Skupaj z ženo sta obiskala štiri od najinih branj in nama pomagala pri prevozu knjig sem in tja po deželi. Gospod Žigon je med tukajšnjimi Slovenci precej priljubljen, saj spremlja dogajanje na »slo sceni« in priskoči n pomoč društvom; kadar je treba:



Spet na vlaku!
No, zdaj pa sva končno na nobel vlaku. Z jedilnim vagonom in vagonom z razgledom – z udobnimi naslanjači in ogromnimi okni, da lahko o0pazuješ okolico.
Med zajtrkom (ocvrt jajček in mi že vemo, kakšna kava) prodala izvod Lojze tapravim Američanom; malemu Haryju pravzaprav, ki je bil z očijem in mamico na poti v Washington. Tja gredo na poroko, nato pa v Space museum. Jp, tudi mene in Špelo še čaka Space museum – to bo zadnja reč pred odhodom nazaj domu. Sva že kar malo siti vsega, preveč vožnje in to. Ljudje pa ful prijazni in meni se zdi zanimivo, da se takole na vlaku kar z vsakim lahko zapleteš v kratek klepet (če ne spiš ali bereš ali če nimaš prižganega računalnika, seveda).
Ja, še to sem opazila, da veliko ljudi BERE KNJIGE na vlaku … in tudi ob nastopih v knjižnicah sem opazila, da so te precej obiskane. Torej, vsi Američani le niso »couch potatoes«.

4. oktober 2008

 

 

 Michigan

 

Detroit
Center ameriške avtomobilske industrije. Gospod Ford je lastnik uhaha velikega dela mesta. Nekaj bogastva je namenil tudi izobraževanju: v Fordovem muzeju sva si ogledali vse živo v zvezi z industrijsko revolucijo in občudovali vseh vrst prometnih sredstev od »nekoč« do danes. Tu je razstavljen tudi avto, s katerim se je v Dallas peljal J.F.K.
Po Detroitu naju je vodila Anita, hčerka Milke in Jožeta Martinčiča. Jože je upravnik slo – ameriškega kluba (klub šteje okrog 350 članov) in pravi D.J. slovenske muzike ter oboževalec ansambla Lojzeta Slaka. To je kar zanimiv podatek – v Jolietu namreč vsi raje poslušajo v ameriki narejeno »govejo muziko«.
Večer v Slovensko – ameriškem klubu
Literarni večer obiskalo kakih 30 ljudi – kadar pride kak harmonikar iz Slovenije, seveda napolne dvorano (s 180 sedeži) do zadnjega kotička.
Tu sva prvič srečali otroke, ki razumejo in govorijo slovensko. In nekaj ljudi, ki so stari že prek sedemdeset let, so tu rojeni in še vedno zelo lepo govorijo naš jezik ter obladajo celo dvojino!!!
Presenečenji večera:
Milka Martinčič skuhala večerjo za vse: pohanega piščanca in svinsko pečenko in pečen krompir (ne pomfri) in OGROMNO SKLEDO SOLATE S KISOM IN OLJEM IN BREZ CUKRA!!!!!
Ahm – moram povedat, da sva do sedaj ves čas odlično jedli, razen, kadar sva bili na poti in sva se bili prisiljeni prehranjevat v Mc Donaldsih in kar je podobnega junk fooda. Slovenci so naju ves čas crkljali z bolj ali manj »domačo« hrano. Tu se nimava kaj pritoževat.
Le hrana v igralnicah, ki je bila raznovrstna in slastna, je bila vedno preveč mastna 
In drugo presenečenje:
LAŠKO PIVO
Torej, dragi moji, če vas v ZDA stisne nostalgija – brž v Detroit, v Slovenian American club na flaško laškega piva.

2. oktober 2008

 

 Illinois

 

Joliet
V Jolietu najdeš, poleg začetka slavne Route 66 tudi »spomenike« bratov Blues, torej The Blues Brothers. Vsem, ki imajo radi blues, priporočam ogled filma z istim naslovom.
Najina naloga v Jolietu je bila predstavitev knjižne zbirke v Muzeju slovenske dediščine, ki deluje pod okriljem Slovenian Women's Union of America. Prišlo je ogromno ljudi, kajti ta dan so potekali Baragovi dnevi in v majhno mestece Joliet so se zgrnili celi avtobusi Američanov slovenskega porekla pa še precej Kanadčanov.
V muzeju je nekaj oblačil z začetka dvajsetega stoletja, lesen kovček, kakršnega so tedaj vzeli s seboj na pot, množica starih poročnih slik … Kupiš pa lahko punčke v narodnih nošah, cedeje z ameriško »polka music«, majice z napisi, predpasnike, kjer piše 100% Slovenian in fancy priponke, s fotkami pripadnic SWUA iz tridesetih let prejšnjega stoletja (take sva si kupili) pa z bolj ali manj duhovitimi napisi; na primer: Kiss me; I'm Slovenian.
Tu sem prvič srečala Bonnie in Debie, ki prideta čez tri tedne k nam na obisk. Prespali v hotelu v Jolietu, v hotelu, katerega glavna dejavnost je igralništvo. Tukaj je precej ljudi odvisnih od iger na srečo, kar ne moreš verjeti, koliko jih je. Nekateri upokojenci kar takoj prvega odnesejo celo penzijo v igralnico … in dobijo bonus točke in zastonj prehrano v igralnici. To je v redu, ker sicer bi bili lačni, ne!
V nedeljo sta naju Bonnie in Debie peljali na turistični izlet v Chicago. Mesto je čudovito – malo bolj za najin evropski okus: vse urejeno in pometeno. Z liftom odfrčali na vrh Sears tower, da se bova doma lahko hvalili, da sva bili gor, hihi. Žal je bilo ves dan oblačno vreme, zato fotke niso kaj prida. Vzele smo »bus tour« po mestu. To gre takole: dobiš karto s kupončki in lahko neomejeno vstopaš in izstopaš, kjer je kaj zanimivega. Na poti dobiš brezplačno majico, nekje drugje kokice in v veliki knjigarni brezplačno vročo čokolado. Eh, smola, knjigarn se morala žal izogibati. Mimogrede bi naju namreč lahko zaneslo, da bi si nakupili par kil knjig – kar bi utegnil bit problem na avionu.
Kar nekaj znanih ljudi živi v Chicagu: na primer Oprah in Jerry Springer. Tu je lastnik ene najvišjih stolpnic »naš« Donald Trump. Škoda, da nisem sestrična od Melanie, heh.

V glavnem … Američani so me okol prinesli. Na zemljevidu sta Chicago in Detroit čisto blizu skupaj, na vlaku pa sva preživeli sedem ur – od tega sva eno uro čakali na mestu, z ostalimi potniki vred (railroad under construction).
In tile Američani so zelo neresni, kar se tiče voznih redov: se še ni zgodilo, da bi letalo ali vlak ali bus odšel na pot pravočasno. Morda je to zgolj slučaj, tega ne morem vedet: Moraš pa prit na avtobusno ali železniško postajo ali letališče vsaj eno uro prej … in potem tam pridno čaakaš. Kak mulec mirno leže na tla, na tapison na postaji in zaspi kot top.
Všeč mi je, da imajo ljudje s posebnimi potrebami dejansko prednost pred ostalimi, ko se je treba vkrcati na neko prometno sredstvo: najprej vstopijo oni, ostali pa počakamo v vrsti. Šele, ko so oni že posedeni (starejši ljudje, invalidi, slepi v spremstvu psa vodnika), lahko vstopimo ostali.

2. oktober 2008

 

 

Milwaukee

 

Z Denise in Bobom krenili iz Minneapolisa ob devetih. Prišli sem ob štirih popoldne.

Vmes postanek za kavo in junk food.

Pod tuš in nato na večerjo v Casino (ki je v lasti indijancev) s skupinico Slovencev, ki živijo tu.

Jutri je v West Allisu "slovenski dan".

Že ob devetih pride prva šolska skupina v knjižnico. S Špelo bova tamalim predstavili Slovenijo in Lojzo iz vesolja - štiri skupine četrtošolcev, popoldne tri ure prosto (strašno radi bi si ogledali katerega od muzejev), zvečer sprejem pri županu West Allisa (predmestje Milwaukeeja). Nastopal bo tukajšnji slovenski pevski zbor, pozdravit nas pride še dr. Zvone Žigon, generalni konzul v Clevelandu.

 

Pojutrišnjem pa naprej, v Joliet. Saj veste, kje je to - The Blues Brothers prihajata od tam. No, vsaj eden od njiju.

Končno na svojem računalniku. Tule za silo lovi brezžični internet, yupiiiiiii. Zato spet šumniki.

Špela pravi, da sem potrpežljiva, zato mi je podarila obesek za ključe - Barta Simpsona.

Slavnih "donats" še vedno nisem poskusila - zato pa sva pri Karin in Miru Medved jedli -poslovilni - ameriški zajtrk: palačinke z javorjevim sirupom in popečeno slanino.

Večerja v igralnici: Denise je tam redni gost, zato ima "točke" in je povabila celo druščino tja na večerjo. Večerja po sistemu: pojej, kolikor moreš. Hrana okusna; italijanska, azijska, ameriška ... le za naš okus preveč mastna. Huh, in sladice nasitne kot sto mamic.

Zapravila dolar na igralnem avtomatu. Avtomat je dolar pogoltnil, pritisnila sem na nekaj tipk ... in to je bilo to. Nič se ni zgodilo. Iz avtomata se ni vsul kup kovancev, zato sem svojo igralniško kariero zaključila, verjetno za vedno (ampak nikoli ne reci nikoli).

Ura je petnajst do enajstih (zvečer), na računalničku pa kaže petnajst do šestih (zjutraj).

Torej lahko noč/dobro jutro.

Jutri bo v Murski Soboti podelitev večernice. Lani je bilo zame posebej imenitno, če ne štejem obeh strank: eni smo se utaborili v sobi 109 (kadilci), druga stranka je posedala v slavnostni dvorani.

26. september 2008

 

St. Cloud in Roseville

 

O.K. - utrujena, ampak moram hitro zapisat, kje sva se s Spelo potepali vceraj in danes.
Vceraj: St. Cloud University - okrogla miza o slo mladinski knjizevnosti, nato branje v Public Library (stari en teden... razkosni in prostorni).
Danes: dopoldne obisk, ojej, naravnost gromozanskega nakupovalnega centra, popoldne branje v Roseville Library. To naj bi bila podezelska oziroma primestna knjiznica, velika je pa vsaj za knjiznico Otona Zupancica v Ljubljani.

Izseljensci so cudoviti, na predstavitvah knjig sodelujejo in imajo vedno pripravljenih cel kup vprasanj.
Jutri ob devetih pride po naju Denisse - in nato jo skupaj mahnemo v Milwaukee. Po svoje skoda, ker se morava posloviti od Minnesote - kar naenkrat imava tu kup znancev, pri Medvedovih pa sva se prakticno ze cisto udomacili (tole pisem na racunalnik gospe Karin Medved, ki je sicer uciteljica klavirja ... ker pa se je porocila s 100% Slovencem, zna igrati tudi harmoniko).

Lahko noc.

25. september 2008

 

Minnesota

 

Hello, everybody!
Trenutno uporabljam racunalnik gospe Medved, pri kateri bova s Spelo dvakrat prespali. Gospod in gospa Medved sta izjemno gostoljubna - zdajle pa hitim ven, ker se je prikazal soncek in moram hitro napravit se nekaj posnetkov.
Ob enih (local time, zdaj je tule ura pol dvanajstih dopoldne - ravnokar smo imeli "brunch") pride po naju Norm - imava okroglo mizo na St. Cloud University, nato pa nastop v Public library of St. Cloud.
O, pisuka, to je ze cez uro in pol!

23. september 2008

 

deloholični teden pred odhodom

 

Končno – sobota zvečer. Opravila skoraj vse, kar je bilo potrebno opraviti. Kovček pripravljen. Lojza čaka v nizkem štartu, da jo odpeljemo na obisk čez ta veliko lužo.
No, tista Lojza, ki je priletela na Zemljo v velikanskem krompirju in ki prihaja s planeta Solanum Tuberosum.


Torek: Dopoldne tiskovna konferenca Bralne značke. Veliko novega, naštela bom le nekaj reči: darilo Bralne značke za vse prvošolce: najnovejša slikanica Lile Prap, teden branja Pavčkovih pesmi ob njegovi osemdesetletnici, knjižna darila za »zlate« bralne značkarje – tiste, ki so opravili bralno značko v vseh devetih letih osnovne šole. Novi predsednik, dr. Igro Saksida je že zavihal rokave in dodal dosedanjim projektom še nekaj novih. Pozdravit nas je prišel tudi Slavko Pregl, prejšnji predsednik BZ in sedaj predsednik Društva slovenskih pisateljev, sicer pa največji predsednik pri nas (v centimetrih). Virtualno nas je pozdravil tudi predsednik države, gospod Türk. To se mi je zdelo malce smešno: računalničar je na laptopu zagnal video in mi smo gledali v platno in poslušali. Nisem prav natančno poslušala, kaj govori (ker mi je šlo na smeh), mi je pa všeč, da se mu zdi branje pomembno in da to tudi javno pove.
Popoldne stoletnica šole. Imenitna predstava, slastna hrana in vzdih olajšanja za vse na šoli – ker smo prireditev gladko speljali in je zdaj za nami. Vsi zrasli za kak centimeter od ponosa, saj so se prireditve udeležili znani politiki z leve in desne. Morda je moja (naša) šola res tako pomembna, morda pa je šlo za razkazovanje pred volitvami … kdo bi vedel!

Sreda: moji ta mali v podaljšanem bivanju in vaja branja z gospodom Evaldom Flisarjem. Presneto – branje potihem je čisto nekaj drugega kot glasno branje. Pri tihem branju ni bilo težav z zapletanjem jezika pri bolj nenavadnih besedah. Za dve ali tri besede, za katere sem bila prepričana, da jih izgovarjam kot prava angleška madam, se je izkazalo, da sem si to samo domišljala in zdaj treniram pravilno izgovorjavo. To je najslabše: da se naučiš narobe in moraš iz možganov izbrisati (delete) prejšnje podatke in jih nadomestiti z novimi(upload).

Četrtek: služba, (podaljšano bivanje), nato pisanje kolumne za revijo Didakta in članka za Ciciban on net. Poslala po mailu malo pred polnočjo. To so članki, ki jih oddajam konec meseca, zdaj pa sem morala pohiteti – ker me pač ne bo, oziroma tam, kjer bom, niti pod razno ne bom imela časa razmišljati o inkluziji (članek za Didakto) in o številki 112 (članek, učna priprava za Ciciban).

Petek dopoldne: spravili pod streho jesenski kros. To je spet ena tistih prireditev, pri kateri moramo bit vsi zraven: na poti in med prireditvijo (kamor spada ogrevanje, tekma in podelitev medalj za najboljše) je veliko več možnosti za nesreče in otroci potrebujejo več nadzora pa tudi spodbud in crkljanja.

Sobota: bluzenje in gospodinjski opravki.

Jutri končno vse spakiram.
Jp, tudi volit grem. Ampak ne povem, koga, hehehe.

20. september 2008

 

Jaz sem pripravljena!

 

Jaz sem pripravljena!



No, ne še zares. Še teden dni manjka do odhoda na bralno turnejo na severovzhod ZDA, jaz pa že vsa panična.
Pripravljam program za nastop. Špela Brecelj bo predstavljala celotno zbirko Spominčice, jaz moram pripraviti 25 minut programa o Lojzi. V slovarju moram preveriti izgovorjavo nekaterih besed. V mislih se pogovarjam v angleščini – in žal ne vem, če govorim pravilno, ker me, šment, moj nadjaz na to noče opozarjati.
Imena oseb, razen Lojze, ki je postala Louisa, so v angleškem prevodu ostala slovenska. To bo za tuje bralce malce nerodno, zame pa v redu, ker bom lahko del pogovora namenila temu, da je na primer Jure angleško George, France (Prešeren) pa, hm, verjetno Frank in da je moj priimek Carrot in ne, denimo, Bush ali Broccoli.

V sredo se s Špelo dobiva z Evaldom Flisarjem, da preveri, če že vse obvladava in da nama da še kak napotek, kako in kaj se meniti z Američani. Sicer pravi, naj se ne sekirava, ker lahko, če ne drugače, vse poveš z rokami. Itak!



Spali bova pri izseljencih, zato je ena od pomembnejših reči pred odhodom kupovanje drobnih darilc za vse, pri katerih bova prenočevali. Za otroke bodo knjige in podloge za miško z motivom Župce. Za velike verjetno šnopc in zgoščenke z narodnozabavno glasbo. Menda je ansambel Tonija Verderberja med boljšimi. Bova kupili tega, čeprav niti Špela niti jaz nisva ravno podkovani na področju NZG. S seboj imam še nekaj katalogov slikarja Rudolfa Španzla – za ljubitelje slikarstva.

Huh, samo še osemkrat grem spat!

14. september 2008

 

Enajsti september ob 17.00 v Knjižnici Otona Župančiča

 

Gre za literarno – klepetalno srečanje.
Vodja klepeta: Špela Brecelj
Klepetulji: Tatjana Kokalj in jaz.

Tatjana bo predstavila Zajca Emila, ob fotografijah pa bo pripovedovala o lanski poti po ZDA, kjer je skupaj z Deso in Rozo predstavljala knjige iz zbirke Spominčice.

Jaz bom, se vé, na vse pretege hvalila Lojzo iz vesolja – turistični vodnik po Ljubljani za nezemljane. To bo prva prava predstavitev Lojze. Prva, neuradna, je potekala v drugi polovici avgusta na letnem vrtu Društva pisateljev. Je bil hec: Jana Bauer (urednica) mi je tik pred začetkom branja prinesla pravkar natisnjeno Lojzo, brala pa sem jo v prisotnosti sedanjega in dveh prejšnjih predsednikov društva.
Madonca… sem se počutila, kot da sem v šoli, da stojim pred tablo in da bom zdaj zdaj dobila cvek in me bodo poslali v klop.



Predsedniki (in vsi ostali) so zdržali do konca in se malce nasmihali. Morda pa jim je bila Lojza všeč, čeprav je napisana recimo za osem do dvanajstletnike. In za nezemljane, seveda. In za vse tiste, ki se jim ne zdi taka grozota, če kot odrasli sežejo po kaki mladinski zadevi.
Nasvet za ljubitelje mladinske književnosti, kako naj se obnašajo v knjižnici, da jih ne bodo razkrinkali: »Sem si prišel sposodit knjige za sina/hčer, vnuka/vnukinjo!«.

7. september 2008