Jacques Rancière v svojem delu Prihodnost podobe (Le destin des images, 2003) med drugim govori tudi o zgodovini vizualnih in filmskih praks z vidika »govora izza podobe«. Modernizem vidi med drugim kot prekinitev z epoho v umetnosti, ko je bila podoba vselej prevedljiva v govor, fabulo ali »kratek povzetek vsebine« (literaturo) in ko so se umetnosti emancipirale izpod diktata literature ali zgodbe ter postale »avtonomne«. Premik od reprezentacijskih k estetskemu režimu umetnosti. Konec 20. stoletja in začetek 21. stoletja ta naloga pri različnih umetniških praksah ni več tako pomembna: različne umetniške prakse so se iz svoje emancipatorne faze, iz raziskovanja lastnih umetniških sredstev (povečini formalnih nujnosti) premaknile v polje kombinatoričnosti umetniških postopkov in receptivnih procedur. Hkrati se različne umetniške prakse brez zadržkov in obsesivno ukvarjajo z rečmi izven lastnih postopkovnih logik, izven lastnih teritorijev. Še več: vrsta praks se celo odpoveduje avtonomiji in umetnost uporablja zgolj kot sredstvo za dosego npr. političnih ciljev (artivizem). Obstaja tudi vrsta plurimedialnih praks, pri katerih različne umetnosti ne participirajo zgolj kot element v »organski celoti«, ampak se v dela vpisujejo na način multitekstualnosti (večbesedilnosti), kjer posamezne prakse zadržijo svojo avtonomijo. Po drugi strani pa se lahko pogovor dotakne še enega vprašanja: zakaj se slovenski – pa tudi svetovni – kulturni prostor tako močno podreja segregaciji kulturnih praks? Zakaj se različne umetniške prakse, pa tudi njihova občinstva, med sabo tako slabo mešajo? Zakaj prakse umetnosti in humanistike s svojo produkcijo tako slabo, tako redko in tako nezadostno komunicirajo med sabo? Kako je mogoče, da občinstvo ene umetniške prakse slabo pozna logiko druge? Je to stvar sodobne ideologije ali pragmatike ali obojega? Je to stvar politične kontrole? Morda vprašanja zvenijo kot paradoksi, a vendar prakse kažejo, da niso.
